Kakor kristalni mesečevi žarki
Rudarji, ki so blizu Chihuahue v Mehiki iskali plemenite kovine, so aprila 2000 kakih 300 metrov pod zemeljskim površjem razstrelili rov. Ko se je 40-letni Eloy Delgado prerinil skozi majhno odprtino, je naletel na votlino, polno velikanskih prosojnih kristalov. »Bilo je prečudovito,« je dejal, »kakor da bi se svetloba odbijala od razbitega stekla.« Nekdo drug pa je rekel, da je bilo videti, kakor da bi »mesečevi žarki nenadoma postali otipljivi«.
Ti kristali naj bi bili največji na svetu. Nekateri so veliki kot bori, dolgi tudi do 15 metrov, in tehtajo več kot deset ton! »Človeku se ob pogledu na kristale, ki so tako velikanski in brezhibni, kar zvrti v glavi,« je dejal Jeffrey Post, ki je na Smithsonovem inštitutu v Washingtonu (DC) odgovoren za minerale. Pripomnil je, da je večina kristalov na svetu tako majhnih, da jih človek lahko drži v dlani.
Revija Smithsonian je aprila 2002 o nastanku teh kristalov poročala: »Podtalnica v teh jamah, ki je bogata z žveplom iz bližnjih ležišč kovine, je začela raztapljati apnenčaste stene, ob čemer so se sproščale velike količine kalcija. Iz njega in žvepla so nato nastali velikanski kristali, kakršnih človek še ni videl.«
Čeprav sta temperatura in vlažnost v jamah morda ravno pravi za kristale, pa sta za ljudi nevzdržni. Temperatura je vedno okoli 65 stopinj Celzija, vlažnost pa stoodstotna. Raziskovalec Richard Fisher, prvi Severnoameričan, ki je bil v teh votlinah, je rekel: »Ko stopiš v veliko votlino, je tako, kakor da bi vstopil v plavž.« Poleg tega še dodaja, da lahko človek v teh razmerah preživi le šest do deset minut. Dlje zaradi vročine in vlažnosti ne more zdržati.
Odkritje teh ogromnih kristalov nas še dodatno spominja na veličasten čudež in bogastvo zemlje. In velik del tega je morda še vedno skrit našim očem. Ali se ne strinjate s psalmistom, ki je razglasil: »Kako mnogotera so tvoja dela, Gospod! vsa si z modrostjo naredil; zemlja je polna tvojih zakladov.« (Psalm 104:24, Ekumenska izdaja)
[Navedba vira slike na strani 31]
Slikovno gradivo: © Richard D. Fisher