Upanje za ljudi z artritisom

»Artritis ni med glavnimi vzroki smrti, kakor so to bolezni srca oziroma rak,« pravi dr. Fatima Mili, »vendar pa zelo vpliva na kakovost življenja.« Prizadene lahko vse vidike posameznikovega življenja. S kakšnimi težavami se med drugim srečujejo tisti, ki imajo artritis? Ali se je mogoče z njim uspešno spoprijemati?

Katiaa iz Italije je stara 28 let in pravi: »Ko so mi pri 20. letu diagnosticirali artritis, se mi je življenje povsem spremenilo. Zaradi bolečin sem morala pustiti službo in polnočasno strežbo.« Bolečina je med bolniki z artritisom splošen problem. Triinšestdesetletni Alan iz Anglije pravi: »Vedno nekje v telesu čutite bolečino, tudi če morda ni tako zelo huda.« Nadaljnji izziv je utrujenost. »Tudi če bi nekako prenesla bolečino in otekanje,« pravi 21-letna Sarah, »pa je utrujenost neznosna.«

Čustvena bolečina

Kot pravi 61-letna Secuko iz Japonske, lahko vsakodnevni boj s kronično bolečino človeka tudi »čustveno in duševno izčrpa«. Za obolelega je lahko izziv že to, da mu uspe prijeti svinčnik ali telefon! Tako 47-letna Kazumi toži: »Tudi običajnih stvari, ki jih lahko stori otrok, jaz več ne morem.« Šestdesetletna Janice, ki ne more biti več dolgo na nogah, pravi: »To mi jemlje pogum, ker ne morem več delati tistega, kar sem prej.«

Zaradi takšnih omejitev je prizadeti lahko razočaran in o sebi negativno razmišlja. Tako 27-letni Gaku, ki je Jehovova priča, pravi: »Ker ne morem povsem sodelovati pri oznanjevanju oziroma izpolnjevati občinskih nalog, se počutim, kakor da kot človek sploh nimam nobene vrednosti.« Francesca, ki se bojuje z artritisom že od drugega leta starosti, pravi, »da jo vleče vse globlje in globlje v vrtinec obupa«. Takšen obup lahko škodljivo vpliva na duhovnost. Joyce, Priča iz Južnoafriške republike, priznava, da je začela opuščati krščanske shode. »Enostavno nisem mogla nikogar prenesti,« pojasnjuje.

Prizadeti je morda tudi zelo zaskrbljen glede prihodnosti, strah ga je, da se ne bo mogel več gibati in bo odvisen od drugih, strah ga je, da zanj ne bo nihče skrbel, da bo padel in si zlomil kakšno kost, da ne bo mogel več skrbeti za svojo družino. Tako 52-letna Joko priznava: »Ko sem opazila, da mi nastajajo deformacije, sem se zbala, da bodo vse hujše.«

Tudi družinski člani lahko občutijo čustveno bolečino, ker vsak dan gledajo, kako njihov ljubljeni trpi. Med nekaterimi zakonci lahko pride celo do močne napetosti. Denise iz Anglije pravi: »Po 15 letih zakona mi je mož dejal: ‚Ne prenesem več tvojega artritisa!‘ Odšel je in s petletno hčerko sva ostali sami.«

Artritis tako pomeni velikanske izzive za trpeče, pa tudi za njihove družine. Vseeno pa se mnogi z njim uspešno spoprijemajo! Poglejmo si, kako to nekaterim uspeva.

Upoštevati svoje omejitve

Če imate artritis, je nujno, da dovolj počivate, tako lahko zmanjšate utrujenost. To pa ne pomeni, da bi morali v življenju kar opustiti večino dejavnosti. Timothy pojasnjuje: »Morate ostati dejavni, tako da vas artritis duševno ne nadzoruje, kajti če vas, boste samo sedeli in občutili bolečine.« Revmatolog William Ginsburg z Mayove klinike opaža: »Med narediti preveč in narediti premalo je tanka ločnica. Včasih je treba ljudi spomniti, naj se malo upočasnijo in prisluhnejo svoji bolezni.«

Glede na to boste morda morali spremeniti pogled na svoje omejitve. Daphne iz Južnoafriške republike pripoveduje: »Moram biti stvarna in se zavedati, da še vedno lahko opravljam določene stvari, samo veliko počasneje. Namesto da postanem zaskrbljena in razočarana, preprosto naredim manj naenkrat.«

Dobro se je tudi pozanimati, kakšni pripomočki vse so morda na voljo, o teh se mogoče lahko pogovorite s svojim zdravnikom ali fizioterapevtom. Keiko pripoveduje: »Doma smo namestili dvigalo za stopnice. Pri obračanju okroglih kljuk na vratih me boli zapestje, zato smo jih priredili. Sedaj lahko vsa vrata odprem tako, da jih potisnem z glavo. Pri vseh vodovodnih pipah v hiši smo namestili vzvodne ročaje, tako da lahko opravim vsaj nekaj gospodinjskih del.« Gail, ki ima tudi artritis, pravi: »Ključe za avto in hišo imam na dolgem ročaju, tako da jih laže obračam. Glavnik in ščetko imam na dolgih podaljških in lahko jim spreminjam kote, ko se češem in umivam zobe.«

Podpora družine – »vir moči«

Carla iz Brazilije pravi: »Mož mi izredno pomaga. Opogumilo me je, ker je hodil z mano k zdravniku. Skupaj sva odkrivala, kako bolezen vpliva na moje telo, kakšni so njeni simptomi in kakšno zdravljenje bi potrebovala. Bolje sem se počutila, ker je razumel, kaj preživljam.« Da, možje oziroma žene, ki sprejmejo omejitve svojega zakonca in so se pripravljeni/-e poučiti o njegovem oziroma njenem bolezenskem stanju, so lahko izreden vir moči in podpore.

Bette je na primer začela delati kot čistilka, ko mož zaradi artritisa ni več mogel toliko opravljati svojega dela v gradbeništvu. Kazumi pa je njen mož negoval in tudi opravljal gospodinjska dela, ki jih ona ni več mogla. Poleg tega je svoje otroke poučil, da so pomagali, kolikor so lahko. Kazumi pravi: »Mož mi je velik vir moči. Brez njegove pomoči bi bila v veliko slabšem stanju.«

Carol, žena iz Avstralije, takole svari: »Pazite, da ne boste načrtovali preveč dejavnosti. Kadar mi ne uspe biti v koraku z družino, se mi kaj zlahka prikradejo občutki nesposobnosti.« Če družina trpečemu res razumevajoče in obzirno pomaga, mu je lahko pravi vir moči.

Duhovna pomoč

Katia pravi: »Ko človek zboli za takšno boleznijo, je prepričan, da nihče drug ne ve, kaj prestaja. Zato je pomembno, da se obrne k Bogu Jehovu, saj vemo, da on res razume naše telesno in čustveno stanje. (Psalm 31:7) Ker sem z njim v dobrem odnosu, imam duševni mir in živim skoraj pomirjeno z mojo boleznijo.« Biblija Jehova ustrezno imenuje »Bog vsake tolažbe, ki nas tolaži v vsaki stiski«. (2. Korinčanom 1:3, 4)

Molitev je torej lahko velik vir tolažbe nekomu, ki prenaša kronično bolečino. Kazumi pripoveduje: »V dolgih nočeh, ko zaradi bolečin ne morem spati, v solzah izlijem svoje srce Jehovu in ga prosim za moč, da zdržim bolečine, in za modrost pri spoprijemanju z vsemi mojimi težavami. Jehova mi vsekakor odgovarja.« Tudi Francesca občuti Božjo ljubečo podporo. Takole pravi: »Občutim izpolnitev besed iz Filipljanom 4:13: ‚Vse morem v njem, ki me krepča.‘«

Bog Jehova pogosto pomaga po krščanski občini. Gail na primer pove, kako so ji pomagali duhovni bratje in sestre v krajevni občini Jehovovih prič. »Njihova ljubezen mi je pomagala, da nisem postala potrta,« pravi Gail. Podobno je Keiko na vprašanje »Ali je v tvojem življenju kaj prijetnega?« odgovorila: »Da, vsa ljubezen in sočutje, ki mi jo izkazujejo vsi v občini!«

Nadzorniki v občinah Jehovovih prič prevzemajo vodstvo pri takšnem podpiranju. Secuko pravi: »Ne morem opisati, kako zelo vpliva na nekoga, ki se spoprijema z boleznijo, ko ga starešine poslušajo in tolažijo.« Vendar pa nas Daniel, ki ima tudi artritis, spomni: »Naši duhovni bratje in sestre nam lahko pomagajo le, če jim dovolimo.« Torej je pomembno, da oboleli ostanejo povezani s sokristjani in se po svojih najboljših močeh trudijo obiskovati krščanske shode. (Hebrejcem 10:24, 25) Tam lahko dobijo duhovne spodbude, ki jih potrebujejo za vztrajanje.

Trpljenje se bo končalo

Bolniki z artritisom so medicini hvaležni za dosedanji napredek. Vendar pa niti najboljše zdravljenje ne more bolezni resnično ozdraviti. Dolgoročno je trpečim lahko v največjo tolažbo, če se oprimejo Božjih obljub o novem svetu.b (Izaija 33:24; Razodetje 21:3, 4) Takrat »bo hromec skakal kakor jelen«. (Izaija 35:6) Artritis bo skupaj z vsemi drugimi boleznimi, ki tarejo človeštvo, za vedno odpravljen! Peter, ki ima zaradi artritisa poškodovano hrbtenico, tako pravi: »Na koncu tega temačnega predora, skozi katerega potujem, vidim svetlobo.« Kristjanka Giuliana podobno pravi: »Na vsak minuli dan gledam kot na dobljeno bitko, kot na en dan manj, ki ga moram zdržati, preden pride konec!« Da, približal se je čas, ko ne bo več niti artritisa niti nobenega drugega trpljenja!

[Podčrtni opombi]

[Slike na strani 10]

Obstajajo mnogi pripomočki, ki bolnikom pomagajo živeti produktivno

[Slike na strani 12]

Na krščanskih shodih lahko dobite ljubečo podporo