V nesreči sva se naučila zanašati na Boga

Pripoveduje Rosie Major

Bila sem pet mesecev noseča, nosila sem prvega otroka, ko je tašča opazila, da imam nenavadno otekle noge. Tistega dne v marcu leta 1992 z možem Joeyjem nisva vedela, da bo to, kar sva doživljala potem, preizkusilo najino zanašanje na Jehova.

TEDEN dni kasneje je moja porodničarka odkrila, da imam izredno visok krvni pritisk. Seveda sem bila zaskrbljena, ko mi je svetovala sprejem v bolnišnico zaradi preiskav in opazovanja. Preiskave so pokazale, da imam preeklampsijo, možen smrtno nevaren zaplet nosečnosti.a

Zdravnica v bolnišnici je zaradi moje in otrokove zaščite močno priporočala takojšnjo indukcijo oziroma sprožitev poroda. Z možem sva osupnila. »Toda otročiček je star komaj 24 tednov!« sem lovila sapo. »Kako bi najin otrok sploh lahko preživel zunaj maternice?« »No, skušala bom pridobiti nekaj časa,« je prijazno odgovorila zdravnica. »Toda če se vam bo stanje poslabšalo, bom to morala izvesti.« Po trinajstih dneh se mi je stanje resno poslabšalo. Zdravnica je poklicala k sebi mojega moža in stežka sva se odločila za porod.

Porod

Na večer pred porodom se je z nama sestal pediater dr. McNeil, da bi nama pojasnil, s čim se bova morda morala spopasti pri močno prezgodaj rojenem otroku – možna je okvara možganov, morda bosta pljučni krili premalo razviti, da bi primerno delovali, mogočih pa je še mnogo drugih zapletov. Molila sem za »mir Božji, ki presega ves razum,« in za moč, da bi sprejela, kar koli se zgodi, in se s tem spoprijela. (Filipljanom 4:7) Naslednje jutro sem otroka rodila s carskim rezom. Deklica je bila težka komaj 700 gramov. Dala sva ji ime JoAnn Shelley.

Pet dni kasneje sem šla domov praznih rok. Moja mala hči je ostala na bolnišničnem oddelku za posebno nego dojenčkov. Tam so se borili za njeno življenje. Po dveh tednih je zbolela za pljučnico. Bila sva hvaležna, ko se ji je stanje umirilo, a le nekaj dni kasneje je dobila vnetje črevesja in morali so jo premestiti na intenzivno nego na tem oddelku. V naslednjih šestih dneh je JoAnn nekako ozdravela in celo začela pridobivati nekaj teže. Bila sva radostna! Toda najina sreča ni trajala dolgo. Dr. McNeil naju je obvestil, da je JoAnn anemična. Predlagal je, da bi ji skušali priskrbeti sintetični hormon eritropoetin (EPO), ki bi spodbudil tvorjenje rdečih krvnih celic. Podružnični urad Jehovovih prič tukaj na Bahamih se je povezal s predstavniki Bolnišničnoinformativne službe v Brooklynu v New Yorku. Ti so dr. McNeilu hitro priskrbeli zadnje podatke o razpoložljivosti in uporabnosti EPO-ja, tako da je lahko z njim začel zdraviti JoAnn.

Nadaljnje težave

Precej tednov smo bili zaskrbljeni. JoAnn se je sedaj bojevala z infekcijo črevesja, epileptičnimi napadi, ki so občasno povzročili apnejo (obdobja brez dihanja), nizko ravnijo hemoglobina in bronhialno pljučnico. Bala sva se, da ji pri vsaki od teh težav morda življenje visi na nitki. Vendar je počasi napredovala. Pri treh mesecih starosti je bila še vedno v bolnišnici in je tehtala komaj 1,4 kilograma. Toda prvič v življenju je dihala sama, brez dodatnega kisika. Njen hemoglobin se je zviševal k normalni vrednosti. Zdravnica je dejala, da bi jo lahko, če pridobi še nadaljnjih 500 gramov teže, odpeljala domov.

Tri tedne kasneje je JoAnn doživela resen napad apneje. Z raziskavami niso ugotovili vzroka. Napadi apneje so se začeli trdovratno ponavljati in so se vedno pojavili ob hranjenju. Navsezadnje se je odkrilo, da ima JoAnn gastroezofagealni refluks. Njen požiralnik se po hranjenju ni zapiral, tako da se je želodčna vsebina vračala v žrelo. Ob tem jo je dušilo in prenehala je dihati.

Na začetku oktobra je JoAnn na oddelku za dojenčke staknila virus. Mnogi tamkajšnji nedonošenčki so zaradi tega umrli. Videti je bilo, da je tako šibka JoAnn pretrpela najdaljši napad apneje, kar jih je kdaj imela. Vsi poskusi, da bi jo oživeli, so bili neuspešni. Pediater je že hotel ves postopek ustaviti, ko je iz nepojasnjenega vzroka začela dihati, le da je takoj imela epileptične napade. Še enkrat so jo priklopili na respirator in bila sva prepričana, da je to za JoAnn zadnje. Toda prebila se je skozi, za kar sva bila Jehovu hvaležna.

Učiti se večjega zaupanja v Jehova

Probleme, s katerimi sva se ukvarjala pred rojstvom JoAnn, bi lahko primerjala s padcem s čolna blizu doka, kjer bi lahko enostavno plavala do obale. Zdaj pa je bilo videti, kakor bi s čolna padla v morje sredi oceana, kjer ni videti kopnega. Ko se ozreva nazaj, se zavedava, da sva se pred njenim rojstvom včasih prevečkrat zanašala nase. Toda v izkušnjah z JoAnn sva se naučila zaupati Jehovu v razmerah, ko ni človeške rešitve. Naučila sva se delati, kakor je svetoval Jezus – ukvarjati se z vsakim dnem posebej. (Matevž 6:34) Naučila sva se naslanjati na Jehova, čeprav včasih nisva niti vedela, za kaj natanko moliti. Zdaj hvaliva Jehova za biblijsko modrost in »preobilnost moči«, s katero sva se lahko spopadla s tako hudimi težavami. (2. Korinčanom 4:7)

Ob krizah mi je bilo pogosto težko ohranjati čustveno ravnotežje. Nisem mogla misliti na nič drugega kakor na JoAnn. Moj mož Joey je bil neprecenljiva pomoč, ko je poskrbel za duhovno ravnotežje. Za to sem mu zelo hvaležna.

JoAnn pride domov

JoAnnino zdravje se je postopoma zboljševalo. Nekega dne si je cevko respiratorja dobesedno izvlekla iz ust. Dr. McNeil je menil, da bi JoAnn lahko prišla domov. Bila sva vsa iz sebe! Med pripravami za njen prihod domov sva se naučila, kako jo hraniti po cevki. Postavila sva tudi opremo za kisik, najela srčno-dihalni monitor ter obiskala tečaj oživljanja v sili. Končno so 30. oktobra 1992 JoAnn odpustili iz bolnišnice. Na oddelku za posebno nego dojenčkov je preživela 212 dni, midva pa tudi.

Družinski člani in člani krajevne občine Jehovovih prič so bili že vse od začetka resnično Jehovovo darilo. Prihajali so ter počistili hišo in okolico, skuhali obroke, nama pomagali priti v bolnišnico in pazili na JoAnn, tako da sem se lahko malo naspala. Takrat sva spoznala čudovite strani njihovih osebnosti, ki jih prej nisva poznala. Nekateri so na primer povedali duhovne misli, ki so njim pomagale prebroditi težave.

Naše življenje danes

Zelo sva se trudila priskrbeti najboljšo zdravstveno oskrbo, kar jo je bilo mogoče dobiti za mnoge JoAnnine težave. Ko je bila stara 19 mesecev, sva zvedela, da ima zaradi poškodbe možganov cerebralno paralizo. Potem je septembra leta 1994 prestala težavno operacijo, s katero so jo ozdravili gastroezofagealnega refluksa. Leta 1997 so se pri JoAnn začeli smrtno nevarni epileptični napadi. K sreči so z uravnano prehrano krči minili. Zaradi problemov z zdravjem se ji je telesni razvoj zavlekel. Toda zdaj obiskuje posebno šolo in ji gre dobro. Ne more hoditi in govori zelo omejeno, a z nama prihaja na vse krščanske shode in sodeluje pri oznanjevanju po hišah. Videti je srečna.

Jehova nama je priskrbel mnogo tolažbe v tem času preizkušenj. Odločena sva se še naprej zanašati na Jehova in ‚se radovati v GOSPODU‘, kljub nepričakovanim težavam. (Habakuk 3:17, 18; Propovednik 9:11) Vneto pričakujeva Božji obljubljeni zemeljski raj, v katerem bo najina draga JoAnn popolnoma zdrava. (Izaija 33:24)

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 18]

Najina hči JoAnn

[Slika na strani 20]

Kljub omejitvam je JoAnn vesel otrok