Pantanal – očarljivo zatočišče

Od dopisnika Prebudite se! iz Brazilije

JERÔNIMO je nagovoril turista, naj ne odvrže pivovske pločevinke v reko, on pa se je razjezil. »Ali je ta reka tvoja?« je vprašal. »Ne,« je odgovoril Jerônimo, »naša je. Toda če boste še naprej metali vanjo odpadke, tukaj kmalu nihče od nas ne bo več mogel ribariti.«

To odkriva le eno nevarnost, ki danes grozi Pantanalu, širnemu področju, ki se razteza delno čez Brazilijo, Bolivijo in Paragvaj. Portugalska beseda pântano pomeni »barje ali močvirje«. Toda Pantanal ni ravnina, zato njegove vode niso stoječe, temveč tečejo počasi in umirjeno ter za seboj puščajo rodovitno planjavo, prekrito z raznovrstnimi travami. Ali bi radi o tem širnem področju zvedeli kaj več? Pridružite se mi, ko bom s skupino turistov potoval po enem najbolj očarljivih ekoloških zatočišč na svetu.

Aligatorji in anakonde!

Iz São Paula se z avtobusom peljemo proti zahodu, proti mestu Corumbá, ki je oddaljeno kakih 1200 kilometrov. Ko vstopimo v pantanalsko področje, nas preletijo velike ptice, kakor bi nas pozdravile. Tamle je jabiru (tuiuiú), ki ima razpon kril 2,6 metra in za vzlet skorajda potrebuje vzletno stezo! »Ob živahnem mahanju kril nastane zaradi trenja z zrakom frfotajoč zvok,« piše Haroldo Palo ml., ki je v Pantanalu preživel dve leti. »Med [jabirujevimi] snubitvenimi in paritvenimi obredi,« dodaja, »dva ali trije samci letijo skupaj [. . .] in razkažejo veličastne strmoglavne lete, ki jih lahko vidimo od daleč.«

Prišlo je sušno obdobje in gladina vode je nizka, zato so ribe lahek ptičji plen. Poglejte! Jabiru in čaplja ribarita med aligatorji! Aligatorji se gostijo z napadalno sivo pirajo. Kot morda veste, imajo piraje zelo ostre zobe, privlači pa jih plen, ki krvavi. Mi gotovo ne bi želeli biti blizu nje, aligatorji pa so očitno pozabili na vsakršno nevarnost, sicer pa jim tudi ne grozi.

Potem ko s trajektom prečkamo reko, se odpeljemo na ranč. Nenadoma šofer ustavi in pokaže na veliko kačo, ki prečka prašno cesto. »To je anakonda,« pravi. »Boljše, da hitro fotografirate. Ne vidite jih pogosto tako od blizu!« Že samo ob pogledu nanjo mi začne hitreje biti srce, saj je anakonda, ki je lahko dolga do 9 metrov, ena največjih kač. Zavem pa se tudi, da je hitra, ko izgine v grmičevju. Meni je prav. Prepričan sem, da bi s tresočimi se rokami tako ali tako pokvaril sliko, tudi če anakonda ne bi hitro zbežala!

Življenje pantaneira

V Pantanalu domujejo velike črede živine, za katere skrbijo pantaneiri, ki so pravzaprav mešanica kavboja in kmetovalca ter so potomci indijanskih, afriških in španskih prebivalcev. Pantaneiro kroti konje in pase živino z enega konca ranča na drugega. Vidimo kar nekaj čred, v katerih je po kakih tisoč glav živine. Vsako čredo vodi šest moških. Spredaj je čelnik, za njim pa gre pastir s trobilom iz bikovega roga. Zadaj je več kavbojev. Eden je lastnik črede, drugi pa zganjajo k čredi živali, ki zaostajajo in zaidejo.

Jerônimo, ki smo ga omenili na začetku, je pantaneiro. Čeprav je veslanje po reki bolj utrujajoče, nas po Abobralu popelje s čolnom na vesla, ne pa z motornim čolnom, ker lahko zvok motorja preplaši ptice. Spoštovanja poln ton njegovega glasu odseva ljubezen in zanimanje za njegov dom, Pantanal. »Glejte! Tamle na bregu se sonči aligator,« pravi Jerônimo. Nekoliko dalje nas opozori na brlog vidrinega para. »To je njun dom,« pravi. »Vedno ju vidim tu.« Od časa do časa Jerônimo s čašo zajame rečno vodo, da se odžeja. »Ali voda ni onesnažena?« vprašamo. »Še ne,« odgovori. »Tudi vi jo lahko pijete, če želite.« Nismo povsem prepričani.

Pantaneiro gleda na življenje optimistično. Ima le malo želja, delo pa mu je v razvedrilo. Od doma gre ob svitu in se vrača zvečer. Zasluži minimalno plačo (kakih 100 ameriških dolarjev na mesec), poleg tega ima še sobo in hrano – mesa lahko poje, kolikor mu poželi srce. »Na moji kmetiji,« pravi neki kmetovalec, »pantaneiro jé, kar želi in kolikor želi. Ni suženj. Če ni zadovoljen, lahko reče: ‚Bos, daj mi moj denar. Jaz grem.‘«

Živalski vrt brez kletk

Na turistični kmetiji, kjer smo nastanjeni, živi tudi mnogo ptic in drugih živali, kot so svetlordeči ari in druge papige, skobčevke, jabiruji, jaguarji, kapibare in jeleni. Neki potomec indijanskega plemena Guaná, čigar družina živi v Pantanalu že 100 let, nam je dejal: »Tukaj hranimo ptice. Mnoge od njih je zasegla gozdna policija osumljenim divjim lovcem.« Njegova žena je dejala, da so sprva imeli le 18 skobčevk, zdaj pa jih imajo že kakih 100. »Naš namen je, da jih vrnemo v njihovo naravno okolje,« še pravi.

V tem živalskem vrtu brez kletk fotografiramo svetlordeče are, kako mirno jedo skupaj s prašiči in kokošmi. Turisti z vsega sveta so navdušeni nad tolikimi pticami in drugimi živalmi ter nad pantanalsko pokrajino. Osupljivi pa so tudi sončni zahodi! Nekega dne je jata ptic, ki se je ob sončnem zahodu vračala k svojim gredam, očarala mlado japonsko turistko. Vendar je ta ob opozorilu poljedelskega delavca »Gospodična, previdno, tu so jaguarji!« brž stekla v svojo sobo. Toda že naslednjega dne je premagala strah in hranila are s piškoti. Celo fotografirali smo jo, kako enega hrani iz ust. Strahu ni bilo več!

Nekega jutra smo še pred sončnim vzhodom šli na plan gledat zvezde. Zdelo se nam je, kakor da bi jih lahko dosegli in se jih dotaknili. Nepopisen pogled! Tu v Pantanalu smo lahko skoraj »slišali« tišino. To, kar smo videli in slišali, nas je spodbudilo, da smo hvalili Stvarnika za ta rajski prizor. Na nekem oglaševalnem letaku je pisalo: »Če vas kdaj kdo vpraša, ali obstaja raj, mu lahko odvrnete: ‚Nedvomno, Pantanal je del njega.‘ «

Oskrunjeno ekološko zavetišče

V zadnjih 20 letih je tisk namenil veliko prostora razpravam o ogroženosti Pantanala. Haroldo Palo ml. v svoji knjigi Pantanal piše o različnih načinih onesnaževanja pantanalskega ekosistema. K njim na kratko spadajo tudi tile.

◼ Zamuljenje rek. »V zadnjih letih se je reka Taquari tako zamuljila, da je blizu njenega ustja nemogoče pluti, zaradi česar [. . .] so tisti, ki živijo na njenih bregovih, vse bolj odmaknjeni. Enako se dogaja tudi z drugimi rekami, ki tečejo v pantanalsko kotlino.«

◼ Stalna obdobja suše. »Če se [. . .] bodo obdobja suše pojavljala na vsakih 15 ali 20 let, kakor je bilo včasih, se bojim, da lahko pride do katastrofalnih posledic za floro in favno tega področja.«

◼ Herbicidi in živo srebro. »Pri mehaniziranem poljedelstvu zunaj Pantanala uporabljajo herbicide, ki proniknejo v podtalnico in na koncu zastrupljajo v bližini tekoče reke. Ali pa jih odplavi površinska voda skupaj z zemljo, zaradi česar se reke zamuljijo. Še ena velika nevarnost, ki grozi, je kopánje zlata v pantanalskem Poconéju, pri čemer vodo onesnažujejo z živim srebrom.«

◼ Lov. »Zakon ga sicer prepoveduje, a se brez nadzora vrši skoraj po vsem Pantanalu. Živali in okolje so prepuščeni na milost in nemilost preračunljivim koristoljubnežem, z izjemo tistih nekaj osveščenih kmetovalcev, ki varujejo svoje naravno bogastvo, in drugih, ki ga varujejo zaradi ekonomskih interesov pri širjenju turizma.«

Vrnitev v betonsko džunglo

Kakšno nasprotje opazimo, ko se vrnemo v São Paulo! Namesto rumenih in škrlatnih ipês ter škrlatne kadulje je pred nami džungla nebotičnikov. Namesto čistih, bistrih rek, v katerih kar mrgoli rib, so iz vodá nastale odplake. Namesto melodičnih ptičjih pesmi je slišati oglušujoče brnenje tisočev tovornjakov in avtomobilov s hupajočimi trobili. Namesto čistega modrega neba so opozorila, ki razglašajo »stanje zraka: slabo«; namesto miru med človekom in živaljo je strah pred človeškimi plenilci.

V Pantanalu smo ostali dva tedna, kar je bilo premalo, da bi spoznali različna področja z eksotičnimi imeni, kot so Poconé, Nhecolândia, Abobral, Nabileque in Paiaguás, vsakega s svojimi lastnostmi. Toda bilo je nepozabno doživetje. Flora in favna sta kot balzam za oči, simfonija ušesom in krepilo srcu.

[Zemljevidi na strani 15]

(Lega besedila – glej publikacijo)

Paragvaj

Bolivija

Brazilija

PANTANAL

[Vir slike]

Mountain High Maps® Copyright © 1997 Digital Wisdom, Inc.

[Slika na strani 16]

Rumeni lastovičar

[Slika na straneh 16, 17]

Jaguar

[Slika na strani 17]

Veliki beli čaplji

[Vir slike]

Georges El Sayegh

[Slika na strani 17]

Anakonda in aligator

[Vir slike]

Georges El Sayegh

[Slika na strani 18]

Temno rdeči ara

[Vir slike]

Georges El Sayegh

[Slika na strani 18]

Te 15-centimetrske piraje imajo zelo ostre zobe

[Vir slike]

© Kjell B. Sandved/Visuals Unlimited

[[Navedba vira slike na strani 15]

Georges El Sayegh