Gora Sinaj – dragulj v pustinji
NIKOLI ne bom pozabil, kako sem bil navdušen, ko sem prvič zagledal goro, ki je po izročilu gora Sinaj. S taksijem smo si utirali pot po vročem, prašnem svetu Sinajskega polotoka v Egiptu in nenadoma zapeljali na prostrano, odprto planjavo Er-Raha. Iz njenih tal se je strmo dvigala strahospoštovanje vzbujajoča podoba Sinajske gore. Ta je bila videti kakor dragulj, ki so ga vstavili v pustinjo. Če samo pomislim, da bi to lahko bila prav tista gora, kjer je Mojzes prejel Božjo postavo!
Resda si o točnem položaju biblijske gore Sinaj še vedno niso povsem edini, kljub temu pa prihajajo semkaj romarji že več stoletij, saj verjamejo, da je to tista slavna gora. Že v tretjem stoletju n. š. so se tu naselili asketi, ki so se želeli v osami posvetiti verskemu razmišljanju. V šestem stoletju je bizantinski cesar Justinijan I. naročil, naj na tem mestu zgradijo trdnjavi podoben samostan in z njim zaščitijo te askete ter zagotovijo navzočnost Rimljanov na tem področju. Ta samostan, ki ga najdemo ob vznožju gore, ki naj bi bila Sinaj, je danes znan kot samostan svete Katarine. Zakaj se mi ne bi pridružili pri potovanju na goro Sinaj?
Raziskovanje po gori
Beduinski taksist naju je s tovarišem popeljal skozi pusto dolino ter ustavil tik pod samostanom. Vsenaokoli je le golo skalovje, zato je prav prijetno videti samostansko, z drevesi obdano zidovje in zeleneči vrt. Vendar se odpraviva mimo njega, saj se trenutno nameravava povzpeti na južni vrh in se na njem utaboriti čez noč. Izročilo pravi, da je ta vrh, katerega ime Djebel Musa pomeni »Mojzesova gora«, gora Sinaj.
Po dveurni hoji prispeva k tako imenovani Elijevi kotanji, majhni dolini, ki prepolavlja približno 3,2 kilometra dolg greben Sinajske gore. Po izročilu je v bližnji votlini Elija slišal Božji glas. (1. kraljev 19:8–13) Pod 500 let staro cipreso se oddahneva. Tu je tudi star vodnjak. Kako nama prija njegova čista, hladna voda, ki nama jo ponudi prijazen beduin!
Ko nadaljujeva po običajni turistični poti, se po 20 minutah s težavo povzpneva po 750 kamnitih stopnicah do vrha. Tu zagledava majhno cerkev. Menihi zatrjujejo, da je bila zgrajena točno na mestu, kjer je Mojzes dobil postavo. V skali tik ob cerkvi je razpoka, za katero pravijo, da se je v njej skril Mojzes, ko je Bog šel mimo njega. (2. Mojzesova 33:21–23) V resnici pa nihče ne ve točno, kje se je vse to dogajalo. Toda naj bo tako ali drugače, pogled z vrha je spektakularen! Strmimo v vrste rdečkastih granitnih gora, ki se zgubljajo za s skalami posuto planjavo pod nami. Proti jugozahodu se dviga 2637 metrov visoka Djebel Katrina oziroma gora Katarina, ki sega najviše na tem področju.
Vzpon na sosednjo Ras Safsafo
Naslednjega dne se nama ponudi priložnost, da se povzpneva na Ras Safsafo, vrh, ki je del istega, približno 3,2 kilometra dolgega grebena kakor Djebel Musa. Ras Safsafa je severni vrh grebena in je malce nižji od Djebel Musa. Ras Safsafa se strmo dviga iz planjave Er-Raha, kjer so morda taborili Izraelci, ko je Mojzes odšel na goro, da bi dobil postavo od Jehova.
Ko pešačiva čez manjše vrhove in doline proti Ras Safsafi, preideva zapuščene kapele, vrtove in studence – ostanke časa, ko je v tukajšnjih jamah in kamnitih celicah prebivalo več kot sto menihov in puščavnikov. Sedaj je tu le še en menih.
Tega osamljenega moža srečava na vrtu, obdanem z visoko ograjo iz bodeče žice. Dovoli nama, da vstopiva, in nama pojasni, da obdeluje ta vrt že pet let, v samostan pa se spusti samo enkrat na teden. Pove nama tudi, kako lahko prideva na Ras Safsafo. Nato se ovinkoma vzpenjava, dokler končno ne stojiva nad okoliškimi vrhovi. Pod nama lahko vidiva širno planjavo Er-Raha. Še posebej s te razgledne točke si lahko zamišljam, kako se je Mojzes, da bi bil v navzočnosti Boga, iz izraelskega tabora povzpel na to goro. Predstavljam si tri milijone Izraelcev, zbranih na tej širni planjavi »gorovju nasproti«. In v mislih vidim, kako se Mojzes spušča po bližnji soteski in v rokah drži plošči, na katerih je zapisanih deset zapovedi. (2. Mojzesova 19:2; 20:18; 32:15)
Ob sončnem zahodu se zadovoljna, ker je bil naporen vzpon vreden truda, lagodno odpraviva nazaj proti šotoru. Ob svetlobi majhnega ognja bereva dele Druge Mojzesove knjige o tem, kaj vse je tu doživljal Mojzes, zatem pa se odpraviva spat. Pozno dopoldan naslednjega dne že trkava na vrata samostana svete Katarine.
V samostanu
Samostan svete Katarine velja za enega najpomembnejših spomenikov v krščanskem svetu. Samostan, ki ga upravljajo grško pravoslavni menihi, ni znan le po kraju, temveč tudi po ikonah in knjižnici. V preteklosti je bil večinoma tako osamel, da je bil prihod obiskovalcev redek in dobrodošel dogodek. Tamkajšnji menihi so goste objeli, jih prijateljsko poljubili in jim celo umili noge. Gostje so se lahko svobodno sprehajali po pravem labirintu poslopij za samostanskim, 14 metrov visokim obzidjem. ,Ostanite tu cel teden, mesec, kolikor želite,‘ so imeli menihi navado prijazno reči. Zadnje čase pa je gostoljubnost za kakih dvanajst menihov postala veliko breme. Samostan namreč obišče tudi do 50.000 obiskovalcev na leto.
Zaradi tolikšne množice ljudi so čas obiskov omejili na tri ure dnevno, pet dni v tednu. Turisti si lahko ogledajo samo delček samostana: dvorišče z Mojzesovim vodnjakom (kjer je po legendi Mojzes srečal bodočo ženo), Cerkev spremenjenja (domnevno najstarejša dejavna cerkev na svetu) ter knjigarno. Menihi jim pokažejo tudi Kapelo gorečega grma, mesto, kjer naj bi bil Mojzes po njihovem zatrjevanju prvič priča Božji navzočnosti. Za menihe je to najsvetejši kraj na zemlji, zato zaprosijo obiskovalce, naj si sezujejo čevlje, kakor je to Bog zapovedal Mojzesu. (2. Mojzesova 3:5)
Najbolj si želiva videti slavno samostansko knjižnico, toda razočarana sva, ker nama ne dovolijo niti bežnega pogleda vanjo. Ko zaprosiva, da bi naredili izjemo, vodnik vzklikne: »Nemogoče! Samostan se bo zaprl čez nekaj minut.« Toda nekaj trenutkov pozneje, ko smo ločeni od skupine, nama prišepne: »Pridita semkaj!« Odidemo, sklanjajoč se pod vrvmi, zatem pa po stopnicah navzgor, mimo francoskega meniha, ki je presenečen, da nas vidi tam, in se znajdemo v eni najstarejših in najbolj znanih knjižnic na svetu! V njej je več kot 4500 del v grškem, arabskem, sirskem in egipčanskem jeziku. Nekoč so v njej hranili tudi neprecenljiv Sinajski kodeks. (Glej okvir na 18. strani.)
Žalostno slovo
Obhod sklenemo z obiskom grobnice zunaj samostanskih zidov. V njej so visoko nakopičene kosti mnogih rodov menihov in puščavnikov ter razdeljene na kupe kosti nog, rok, na lobanje in tako naprej. Kup lobanj sega skoraj do stropa. Zakaj potrebujejo tako grozljiv kraj? Tukajšnji menihi imajo izredno majhno pokopališče. Kadar torej nekdo umre, po običaju odstranijo kosti iz najstarejšega groba in s tem naredijo prostor za pokop. Vsak menih pričakuje, da se bodo njegove kosti nekega dne pridružile kostem njegovih vrstnikov v grobnici.
Obisk tega kraja se torej konča nekoliko žalostno. Kljub temu pa je bil vreden vsega truda. Uživala sva ob razgledih, ki vzbujajo strahospoštovanje, ter ob ogledu slavnega samostana. Ko sva odhajala, pa naju je najgloblje zadela misel, da sva morda hodila po istih poteh kakor Mojzes in izraelski narod pred 3500 leti, tukaj, po gori Sinaj – dragulju v pustinji. (Prispevek)
[Okvir na strani 18]
Pomembno odkritje
V prejšnjem stoletju je nemški biblicist Konstantin von Tischendorf v samostanu svete Katarine odkril grški biblijski rokopis iz četrtega stoletja, ki ga sedaj imenujejo Sinajski kodeks. Zajema velik del Hebrejskih spisov iz grške Septuaginte ter celotne Grške spise. Ta rokopis je eden najstarejših znanih celotnih prepisov Grških spisov.
Tischendorf je hotel objaviti vsebino tega »neprimerljivega bisera«, kot ga je imenoval. Glede na njegove besede je menihom predlagal, naj predajo rokopis ruskemu carju, ki bi kot zaščitnik grške pravoslavne cerkve s svojim vplivom lahko koristil samostanu.
Na samostanski steni je postavljen na ogled prevod Tischendorfovega pisma, v katerem je obljubil, da bo ,rokopis vrnil Sveti bratovščini Sinajske gore nepoškodovan in dobro ohranjen takoj, ko bo ta zaprosila zanj‘. Vendar pa je Tischendorf menil, da menihi ne razumejo, kako zelo pomemben je ta rokopis in da bi ga bilo treba objaviti. Samostan ga ni več dobil nazaj. Menihi so pozneje od ruske vlade za rokopis resda prejeli 7000 rubljev, vendar so še danes zelo sumničavi do učenjakov, ki poskušajo odkriti njihove dragocenosti. Sinajski kodeks so nazadnje odnesli v Britanski muzej, kjer si ga lahko danes ogledamo.
Vredno je omeniti, da so leta 1975 pod severno steno samostana svete Katarine odkrili 47 zabojev z ikonami in pergamenti. V tem odkritju je bilo več kot dvanajst manjkajočih listov Sinajskega kodeksa. Ti zazdaj še niso dostopni nikomur razen majhnemu krogu učenjakov.
[Zemljevid na strani 17]
Gora Sinaj
[Vir slike]
NASA photo
Mountain High Maps® Copyright © 1997 Digital Wisdom, Inc.
[Slika na strani 16, 17]
Planjava Er-Raha in Ras Safsafa
[Vir slike]
Pictorial Archive (Near Eastern History) Est.
[Slike na strani 18]
Djebel Musa in samostan svete Katarine
[Vir slike]
Pictorial Archive (Near Eastern History) Est.
Photograph taken by courtesy of the British Museum