Kalkuta – živahno mesto nasprotij

Od dopisnika Prebudite se! iz Indije

PO BESEDAH britanskega pisatelja Rudyarda Kiplinga je bilo to »mesto groznih noči«, »nagneteno in kužno mesto«. Toda slavnemu urdujskemu pesniku Mirzi Ghalibu je bilo »tako poživljajoče mesto«, »tisto nebeško mesto«. Za pisatelja Dominiqua Lapierra je bil vsak obisk mesta »novo čarobno doživetje«, Peter T. White pa je v članku za National Geographic navedel druge, ki so mestu rekli »grozno, odurno, strašljivo. Največje svetovno barakarsko naselje.« Brez dvoma je Kalkuta (po bengalsko Kalikata) mesto nasprotij.

Kako je nastalo

Kalkuta, ki leži na severovzhodni indijski obali v zvezni državi Zahodna Bengalija, ni bila del indijske davne preteklosti. V primerjavi z mesti, kot sta Delhi in Thanjavur, je to mlado mesto. Nastanek mest je pogosto povezan z reko in tako je bilo tudi pri Kalkuti, saj je zrasla ob mogočnem Gangesu. Ta reka se blizu Bengalskega zaliva deli v dva rokava, nato pa še v mnoge in tako oblikuje največjo delto na svetu. Reki, ki teče po zahodnem robu delte in se južno izliva v morje, so nekoč rekli Bhagirathi Ganga, kasneje pa Hooghly.

V 15. in 16. stoletju so po njej pluli portugalski, nizozemski in britanski trgovci ter z dovoljenjem krajevnih oblastnikov ustanovili trgovske postojanke. Job Charnock, uradnik britanske Vzhodnoindijske družbe, je za središče trgovanja izbral vas Sutanuti. Po nekaj zapletih je zaplul vanjo ter s tem, ko je pritegnil k sodelovanju vasi Govindpur in Kalikato, položil temelj za ustanovitev ne le trgovske postojanke, marveč kar britanske naselbine. To je bilo 24. avgusta 1690. Rojena je bila Kalkuta!

Britanija je legalno najemniško pravico dobila leta 1698 in do leta 1757 plačevala najemnino mogulskim vladarjem. Britanci so zgradili Fort William, da bi razvijajoče se mesto imelo vojaško zaščito. Trgovci so se za to trdnjavo počutili varne ter začeli graditi velike vile. Prebivalstvo mesta in okoliških vasi je dotlej naraslo na 400.000 in po Hooghlyju je zaradi trgovine letno priplulo skoraj 50 ladij.

Črna luknja Kalkute

Kalkuto je leta 1756 napadel mladi zaletavi krajevni vladar Siraj-ud-Dawlah Bengalski. Večina prebivalcev je pobegnila, nekaj Evropejcev, ki so se zatekli v Fort William, pa se je predalo. V zadušljivi junijski vročini so jih vtaknili v majhen zapor. Naslednji dan so ugotovili, da so se mnogi zadušili. Zapor je dobil ime Črna luknja Kalkute.

Ta pripetljaj je tako razsrdil Vzhodnoindijsko družbo, da je Robert Clive leta 1757 pripeljal britanske vojake, da bi ponovno zavzeli mesto. Pravijo, da je takojšnja bitka pri Plasseyju zaznamovala začetek britanske vlade Indiji. In kaj je bilo s Kalkuto? Leta 1773 je postala glavno mesto Britanske Indije in to ostala vse do leta 1911.

Nova podoba Kalkute

V mesto se je stekalo veliko bogastvo, zato so v njem gradili veličastne zgradbe in Kalkuta je dobila ime Mesto palač. Zgradili so široke ceste ter ustanovili muzeje in knjižnice. Temu so priča mnoge presunljive, še danes stoječe zgradbe.

Indija je leta 1947 pod vodstvom Mohandasa Gandhija in Džavaharlala Nehruja po 190 letih britanskega vladanja postala neodvisna, to pa je bil tudi povod za njeno delitev. Mohamed Ali Džinah je ustanovil muslimansko državo Pakistan (Vzhodni in Zahodni Pakistan). Leta 1971 je Vzhodni Pakistan postal Bangladeš. Zaradi teh dogodkov se je v Kalkuto začelo stekati morje ubežnikov. Danes menijo, da v tem metropolitanskem območju živi več kot 12,000.000 prebivalcev.

Z nenadnim prilivom tolikih priseljencev brez sredstev za življenje je prišlo do velikanskih problemov. Stanovanj je bilo premalo, kar je pomenilo, da so dobesedno milijoni živeli v najrevnejših barakarskih naseljih, v bivališčih iz lepenke in jute, z redkimi sanitarijami, električno napeljavo ali vodo. Mnogi niso imeli niti tega. Drugi tisoči so živeli na ulicah. Leta 1967 je devet mednarodnih urbanistov v poročilu o stanju Kalkute dejalo, da se »naglo približuje gospodarskemu, bivalnemu in prometnemu zlomu ter propadu, kar se tiče higiene in najnujnejšega za življenje«. Prihodnost je bila videti mračna.

Da bi bilo več razpoložljivih bivališč, posebej za skupine z nizkimi prihodki, so izsušili obsežno področje slanega močvirja. S tem ko so rečno dno očistili mulja, da bi z njim zasuli močvirje, pa se je zboljšala tudi plovba.

V zgodnjih devetdesetih letih tega stoletja je mednarodna skupnost mnogo vlagala v Indijo in Kalkuta ni hotela, da bi jo spregledali. Tako se je začelo celovito čiščenje. Prebivalce barakarskih naselij so preselili iz mesta, odpadke so uporabili za pridobivanje elektrike in gnojila, prepovedali so prevozna sredstva, ki onesnažujejo okolje, pa tudi peči na prostem. Razširili so ceste in zgradili nakupovalna središča. Skupine meščanov so čistile, ribale in pleskale. Kalkuto so rešili z roba katastrofe ter ji dali novo življenjsko silo, in to tolikšno, da je nekoč ‚umirajoče‘, ‚razdejano‘ mesto spet postalo živahno. V poročilu za leto 1997 je bilo po izboljšavah in udobnosti za meščane daleč pred drugimi velikimi indijskimi mesti.

Trgovska prestolnica

Ta prestolnica je zaradi ubežnikov iz sosednjih dežel, priseljencev iz drugih indijskih zveznih držav, krajevnih Bengalcev ter Kitajcev in Armencev, ki tu prebivajo že dolgo časa, postala mešanica jezikov, kultur, ver in kuhinj. Kaj je vse te milijone ljudi privabilo v Kalkuto? Trgovina! V pristanišče, kjer se stikata Vzhod in Zahod, prihajajo ladje z vsega sveta. Med izvozno blago spadajo soliter, juta, čaj, sladkor, indigo, bombaž in svila. Po cesti, železnici in morju prihaja v Kalkuto in odhaja iz nje obilo blaga. Po neodvisnosti so se razvile velike železarske in jeklarske livarne. Za domače potrebe in izvoz pa so kopali tudi dragocene rudnine.

Pristanišče je bilo temelj porasta trgovine. Sprva so Britanci svoje ladje sidrali v globljih delih Hooghlyja in po reki navzgor pošiljali čolne, ki so prevažali dobrine. Leta 1758 pa so kot središče določili Kalkuto, ki je sčasoma postala glavno indijsko pristanišče. Kalkuta se je zaradi nenehne modernizacije in jeza, ki je zvišal gladino Gangesa, razvila v mednarodnem, obalnem in celinskem vodnem prometu.

Stara in sodobna prevozna sredstva

Največji problem v mestu z več kot 12 milijoni prebivalcev je prevoz. Kalkuta ima vsa prevozna sredstva, ki so običajna za sodobna mesta, pa še kakšno več! Obiskovalci se čudijo, ko vidijo gibčne može, kako potiskajo rikše in se prebijajo skozi gost promet ter nemalokrat pripeljejo potnike na cilj hitreje kakor ovirani avtobusi in taksiji. Rikše so vpeljali leta 1900 za prevažanje blaga, toda kaj kmalu so jih začeli uporabljati za prevoz ljudi. Menijo, da je na mestnih ulicah kakih 25.000 rikš! Čeprav upočasnjujejo promet, so vir zaslužka za približno 50.000 mož, ki pa prevažajo še mnogo več potnikov.

Med glavno kalkutsko železniško postajo in osrednjo poslovno četrtjo se na majhnih trajektih vsak dan prepelje na tisoče tistih, ki se vozijo na delo. Povečan rečni promet lajša težave cestnega prometa, saj se čez svetovno najbolj prečkan most Howrah vsak dan prebije več kot 50.000 avtomobilov in na tisoče tovornjakov.

Najbolj pa so morda v mestu priljubljeni električni tramvaji. Izvrstni sistem okolju prijaznih, potniško zelo zmogljivih vozil z učinkovito izrabo energije prepelje vsak dan po mestu na stotisoče ljudi, čeprav ne vedno ravno udobno. Za to, da se lahko v prenatrpanem tramvaju še obdržite pri vratih, morate biti posebej vešči! Nedavno dograjeni podzemni železniški sistem je velika izboljšava, saj v eni uri umirjeno prepelje skozi središče mesta več kot 60.000 potnikov.

Raznolika Kalkutina kultura

Možnosti izobraževanja, ki jih ponuja Kalkuta, so mnoge privedle na področja naravoslovnih ved in prava, umetnost pa se je tako razcvetela, da je mesto danes kulturno središče podceline. Več kot četrt milijona študentov obiskuje 140 let staro Kalkutsko univerzo, ki je ena največjih na svetu.

Če je Bombaj indijsko središče komercialnega filma, je v Kalkuti gotovo doma zelo kakovosten umetniški film. Ljudje, kot sta Satyajit Ray in Mrinal Sen, so svetovno znani, ker so veliko prispevali k tej umetnosti. Kalkuta se ponaša z več pesniki kakor Rim in Pariz skupaj, z več literarnimi revijami kakor New York in London ter na College Streetu z eno največjih antikvaričnih knjižnih tržnic na svetu.

Nenavadne znamenitosti, ki si jih lahko ogledate

Med izredna, zgodovinsko pomembna poslopja spada Viktoriina spominska hiša. Zgrajena je iz marmorja in v italijanskem renesančnem stilu. Odprli so jo leta 1921. To je obsežen muzej spomina vrednih dogodkov iz obdobja britanskega vladanja v Indiji. Med kalkutskimi muzeji je še veliki Indijski muzej in več kot 30 drugih. Vredno si je ogledati indijski botanični vrt, z 240 let starim banjanovcem, ki ima obseg več kot 400 metrov, pa tudi živalski vrt. Maidanu, 520 hektarjev velikem parku, pravijo pljuča Kalkute in je največji trg v vsej Indiji. Kalkuta ima tudi enega največjih planetarijev na svetu, planetarij Birla. Za tiste, ki se zanimajo za kriket, pa je ravno pravšnje igrišče Edenski vrt, saj se na mednarodnih tekmah tja nagnete tudi do 100.000 hrupnih in navdušenih gledalcev.

Še ena res lepa zgradba je Naravoslovno mesto, največje azijsko naravoslovno središče, v katerem lahko obiskovalci doživijo potres, vidijo, kako se potopi otok ali pa nastane tornado, ter spoznajo očarljiva dejstva o okolju in načinu življenja mnogih bitij. Toda hindujce v Kalkuto najbolj pritegne festival Durga Puja, ko mesto kar zdrvi v petdnevno divjo versko zabavo, ki popolnoma ohromi večino normalne mestne dejavnosti.

Kaj pa lahko kupite v Kalkuti? Prav vse! Le pripravljeni se bodite prerivati s hrupno množico in nikar ne prezrite žensk v čudovitih raznobarvnih sarijih. Po še kar ugodnih cenah lahko kupite usnjene izdelke, med drugim tudi kakovostne usnjene čevlje v kitajskih trgovinah. Predmeti iz nerjavečega jekla, tekstil, izvrstna keramika in čudovito oblikovan nakit so le nekateri proizvodi, ki jih potrpežljivi kupec lahko najde na velikih tržnicah tega »nakupovalnega raja«.

Hrana za sladokusce

Kalkuti pravijo tudi raj za sladokusce, zato ne moremo oditi, ne da bi poskusili nekaj tukajšnje okusne hrane. Pravijo, da Bengalci zelo spoštujejo hrano in presojajo ljudi po tem, kako odlični so v svojih kulinaričnih spretnostih! Riba je na kalkutskem jedilniku obvezna, zato je poleg mesa in zelenjave del pisane ponudbe ogromnih tržnic. Skrbno zmešane sveže začimbe dodajo prefinjen okus še tako običajni zelenjavi. Kitajske hrane je na pretek. Vrhunec kalkutskih kulinaričnih dobrot pa so znamenite slaščice. Rasagolas, kroglice iz posušene skute, ki jim dodajo aromo in jih pomočijo v sladkorni sirup, so simbol Bengala. In ne spreglejte mišti doija, slastnega osladkanega jogurta, ki je priljubljena jed ob koncu obroka. Se vam cedijo sline? Vonjate katero od prijetnih dišav iz tamkajšnjih restavracij? Da, Kalkuta je res živahno, privlačno mesto nasprotij!

[Zemljevid na strani 15]

(Lega besedila – glej publikacijo)

ŠRILANKA

INDIJA

Kalkuta

BANGLADEŠ

[Zemljevid]

KALKUTA

indijski botanični vrt

Maidan

živalski vrt

planetarij Birla

Viktoriina spominska hiša

Indijski muzej

Hooghly

slano jezero

mednarodno letališče Dum Dum

[Vir slike]

Mountain High Maps® Copyright © 1997 Digital Wisdom, Inc.

[Slika na strani 15]

Naravoslovno mesto

[Slika na strani 16]

Viktoriina spominska hiša

[Slika na strani 17]

Vrvež na tržnici

[Slika na strani 17]

Brivnica na pločniku