V »dolini smrtne sence« sem našla tolažbo

Pripoveduje Barbara Schweizer

Včasih, ko mi gre vse kakor po maslu, je življenje prijeten ‚zelen pašnik‘. Spoznala pa sem tudi, kaj pomeni hoditi po »dolini smrtne sence«. Toda Jehova je naš Pastir, zato sem prepričana, da se lahko spoprimemo z vsakršnimi razmerami. (Psalm 23:1–4)

LETA 1993 sva bila z možem blizu sedemdesetih. Kljub temu pa sva se odločila za novo pustolovščino – služiti tam, kjer je bila v Ekvadorju večja potreba po biblijskih učiteljih. Po rodu sva bila sicer Američana, vendar sva govorila tudi špansko in nisva imela denarnih obveznosti. Vedela sva, da je ‚ribarjenje ljudi‘ v tej deželi obetavno, zato sva se odločila, da bova vrgla mreže v te bogate vode. (Matevž 4:⁠19, SSP)

V ekvadorski podružnici Watch Tower Society sva preživela nekaj zanimivih dni, nato sva se odpravila na avtobusno postajo v Guayaquilu, da bi odpotovala v Machalo, eno od mest, kjer so bili biblijski učitelji še posebej potrebni. Med čakanjem na avtobus se mož Fred nenadoma ni dobro počutil, zato sva se odločila, da najino pot preloživa. Odšla sem v telefonsko govorilnico, da pokličem podružnico in se dogovorim za vrnitev, Fred pa se je usedel k prtljagi. Ko sem se čez nekaj minut vrnila, ga ni bilo več!

Freda nikoli več nisem videla živega. Prav tam, na avtobusni postaji, je medtem, ko me le za hip ni bilo, doživel hud infarkt. Vsa iz sebe sem ga začela iskati. Vtem se mi je približal postajni uradnik in mi dejal, da so ga odpeljali v bolnišnico. Ko sem prispela tja, sem zvedela, da je moj mož že umrl.

Nenadoma sem ostala sama v neznani deželi. Nisem imela ne doma ne moža, na katerega bi se lahko naslonila. »Naslonila« pravim zato, ker je Fred vedno prevzemal vodstvo in organiziral za oba. Nisem ravno samozavestna, zato sem bila tega njegovega vodstva vesela. Toda zdaj sem se morala odločati sama, si organizirati življenje in se obenem tudi potolažiti. Bila sem čisto obupana, kakor bi se nenadoma znašla v »dolini smrtne sence«. Se bom sploh kdaj naučila živeti sama?

Kako sva spoznala resnico in si poenostavila življenje

Preden sva se s Fredom spoznala, sva oba že bila poročena in ločena. Dobro prijateljstvo se je prelevilo v tesen odnos in odločila sva se, da se poročiva. V Seattlu v zvezni državi Washington sva bila bolj kristjana na papirju. Vera nama v življenju ni bila tako pomembna, dokler se pred najinimi vrati ni pojavila Jamie, prikupna mlada pionirka (polnočasna oznanjevalka). Bila je tako prijetna, da sem sprejela biblijski pouk, ki mi ga je ponudila.

Ker se je zanj zanimal tudi Fred, sta preučevanje prevzela Jamiejina starša in leto zatem, 1968., sva se oba krstila. Že od začetka sva delo v prid Božjega kraljestva goreče dajala na prvo mesto v najinem življenju. (Matevž 6:33) V tem sta nama bila gotovo zgled Lorne in Rudi Knust, ki sta preučevala z nama. Kmalu po najinem krstu sta se preselila v mesto na vzhodni obali Združenih držav, da bi služila, kjer je bila večja potreba. S tem sta posejala seme v najini srci.

Pa še zaradi nečesa sva razmišljala o tem, da bi se preselila. Fred je vodil veliko veleblagovnico. Delo, ki ga je opravljal, ga je zelo zaposlovalo in zavedal se je, da bi si s selitvijo lahko poenostavil življenje in se bolj posvetil resnici in otrokoma. Po drugi strani pa sem imela še hči iz prvega zakona, ki se je že poročila in oba z možem sta sprejela resnico, zato se nama ni bilo lahko odločiti, da bi zapustila Seattle. Vendar sta razumela najine nagibe in naju pri tej odločitvi podprla.

Tako smo se leta 1973 preselili v Španijo, kjer so takrat zelo potrebovali oznanjevalce dobre novice in brate, ki prevzemajo vodstvo. Fred je preračunal, da bomo s skromnim življenjem imeli dovolj prihrankov za bivanje v Španiji, pa še večino časa bova lahko preživela v strežbi. Tako sva tudi storila. Fred je kmalu služil kot starešina in od leta 1983 sva bila oba pionirja.

V Španiji sva služila 20 let. Naučila sva se španščine in doživela veliko lepega. Pogosto sva oznanjevala skupaj in preučevala z zakonskimi pari. Nekateri so zdaj krščeni Priče. Po nekaj letih v tej deželi sta se tudi mlajša otroka, Heidi in Mike, odločila za pionirsko službo. Čeprav nismo imeli veliko, pa je to bilo najsrečnejše obdobje mojega življenja. Živeli smo preprosto. Kot družina smo lahko veliko časa preživeli skupaj. Naših skrbno nadzorovanih prihrankov pa podobno kot vdovinega olja iz biblijskega poročila ni nikoli pošlo. (1. kraljev 17:⁠14–16)

Spet v drugo deželo

Spet sva začela razmišljati o tem, da bi se preselila, in nastopilo je leto 1992. Otroci so že odrasli, v Španiji pa potreba ni bila več tolikšna. Poznala sva misijonarja, ki je služil v Ekvadorju. Povedal nama je, kako je v tej deželi vse večja potreba po pionirjih in starešinah. Sva bila prestara za ponovni začetek v novi deželi? Nisva tako razmišljala. Oba sva bila namreč še zdrava in rada sva oznanjevala. Tako sva navezala stik z ekvadorsko podružnico in pričela načrtovati. Pravzaprav sta se nama želela pridružiti tudi hči Heidi z možem Juanom Manuelom, ki sta dotlej služila v severni Španiji.

Končno sva februarja leta 1993 le pripravila vse potrebno in prispela v najino novo deželo. Oba sva z navdušenjem pričakovala pioniranje v Ekvadorju, kjer si je toliko ljudi želelo preučevati Biblijo. V podružnici so naju prisrčno sprejeli. Nameravala sva obiskati več mest, ki so nama jih priporočili kot področja s posebno potrebo. Nato pa je mož umrl.

V »dolini smrtne sence«

Sprva sem bila vsa iz sebe, potem pa sploh nisem mogla verjeti, da je vse to res. Fred nikoli ni bil kaj posebej bolan. Kaj sedaj? Kam naj grem? Preprosto nisem mogla razmišljati.

Podpora sočutnih duhovnih bratov in sester je bila v teh najtežjih trenutkih življenja zame pravi blagoslov. Večina me pravzaprav skorajda ni poznala. Bratje v podružnici so bili zelo prijazni. Poskrbeli so za vse, tudi v zvezi s pogrebom. Posebej se spominjam ljubezni, ki sta mi jo izkazala brat in sestra Bonno. Poskrbela sta za to, da nikoli nisem bila sama. Edith Bonno je celo nekaj noči spala pri meni, da se ne bi počutila same. Pravzaprav je bila vsa betelska družina do mene tako ljubeča in pozorna. Počutila sem se, kakor bi me zavili v toplo, varovalno odejo ljubezni.

V nekaj dneh so prišli tudi moji trije otroci. Njihova pomoč je bila neprecenljiva. Podnevi je bilo okoli mene mnogo ljubečih ljudi, vendar pa so bile dolge noči mnogo mučnejše. V takih trenutkih me je podprl Jehova. Kadar koli se me je polotila obupna osamljenost, sem se obrnila k njemu v molitvi in me je potolažil.

Po pogrebu sem se začela spraševati, kako naprej. Želela sem ostati v Ekvadorju, ker je bila to najina skupna odločitev, toda nisem se počutila dovolj sposobne, da bi to lahko storila sama. Zato sta Heidi in Juan Manuel, ki sta se tudi sicer nameravala v bližnji prihodnosti preseliti v Ekvador, prilagodila načrte in pripotovala kar takoj, tako da smo lahko služili skupaj.

Ni še minil mesec dni, ko smo odkrili hišo v Loji, enem od mest, ki jih je priporočala podružnica. Kmalu sem imela čez glavo dela z organiziranjem vsega potrebnega, preselitvijo v nov dom in pričetkom oznanjevanja v novi deželi. Vsa ta dejavnost je kar nekako ublažila moje žalovanje. Poleg tega pa sva jokali skupaj s hčerjo, ki je imela svojega očeta zelo rada in on njo. To mi je pomagalo, da sem izpovedala svoje občutke.

Toda po nekaj mesecih, ko sem se že privadila na novo rutino, sem se začela še bolj zavedati strašanske izgube. O srečnih trenutkih, ki sva jih s Fredom doživela skupaj, sploh nisem mogla razmišljati, ker me je to toliko vznemirjalo. Živela sem iz dneva v dan. Iz misli sem odganjala preteklost, o prihodnosti pa nisem bila sposobna veliko razmišljati. Toda vsak dan sem skušala zapolniti z nečim smotrnim, še posebej z oznanjevanjem. To mi je pomagalo vztrajati.

Vedno sem rada oznanjevala in poučevala iz Biblije, v Ekvadorju pa so bili ljudje tako sprejemljivi, da sem pri tem delu res uživala. Ena prvih, ki sem jo srečala pri pohišnem delu, je bila mlada poročena žena, ki je dejala: »Da, rada bi se učila iz Biblije!« Bila je prva, s katero sem v Ekvadorju pričela preučevati Biblijo. Takšni doživljaji so pritegnili mojo pozornost, tako da nisem preveč mislila na svojo žalost. Jehova je mojo terensko službo bogato blagoslovil. Zdelo se mi je, da sem skoraj vsakokrat, ko sem se odpravila oznanjevat dobro novico, doživela kaj zanimivega.

Nedvomno je bilo nadaljevanje pionirske službe blagoslov. Imela sem nekaj, za kar sem se morala truditi, obenem pa sem s tem vsak dan počela nekaj pozitivnega. Kmalu sem vodila šest biblijskih poukov.

Za ponazoritev, koliko zadovoljstva mi je dajala strežba, naj vam omenim še nedavni primer neke žene srednjih let, ki kaže resnično cenjenje do tega, kar uči Biblija. Kadar koli ji pokažem kakšen svetopisemski stavek, ga hoče najprej popolnoma razumeti, nato pa njegov nasvet voljno udejanji. Čeprav je prej živela nemoralno, pa je nekega moškega, ki jo je povabil, da bi z njim živela, nedolgo tega brez omahovanja zavrnila. Povedala mi je, kako vesela je bila, da se je neomajno zavzela za svetopisemska merila. Zdaj je namreč pomirjena kot še nikoli. Takšni pouki mi ogrejejo srce in dajo občutek koristnosti.

Ohranjati veselje

Delo pridobivanja v učence mi prinaša veliko veselja, vendar žalost ni izginila tako hitro. Pri meni je tako, da se vedno znova vrne. Hči in zet me čudovito podpirata, toda včasih, ko ju vidim, kako uživata skupne trenutke, še globlje občutim svojo izgubo. Moža zelo pogrešam, ker sva si bila tako blizu, pa tudi zato, ker sem bila v toliko stvareh odvisna od njega. Zdaj se ne morem pogovoriti z njim, ga vprašati za nasvet ali kramljati o zanimivostih iz terenske službe. S to žalostjo in praznino pa ni lahko živeti.

Kaj mi v takih trenutkih pomaga? Iskreno molim k Jehovu in ga prosim, naj mi pomaga misliti na kaj drugega, kaj pozitivnega. (Filipljanom 4:6–8) In res mi pomaga. Zdaj, po nekaj letih, se lahko pogovarjam o nekaterih lepih izkušnjah, ki sva jih doživljala s Fredom. Očitno torej proces zdravljenja že počasi učinkuje. Počutim se kakor psalmist David, ki je dejal, da je hodil po »dolini smrtne sence«. Toda Jehova je bil tam, da me je tolažil, zvesti bratje pa so me prijazno vodili v pravo smer.

Kaj sem se naučila

Fred je bil vedno tisti, ki me je vodil, zato si nisem mislila, da bom sploh kdaj lahko zaživela in počela stvari sama. Toda z Jehovovo pomočjo, s podporo družine, bratov in sester, sem uspela. Zdaj sem nekako močnejša, kot sem bila. K Jehovu se obračam pogosteje kakor prej in učim se sama odločati.

Tako vesela sem, da sva s Fredom teh 20 let služila skupaj v Španiji, kjer je bila večja potreba. V tej stvarnosti nikoli ne vemo, kaj se bo zgodilo jutri, zato menim, da je zelo pomembno, da dokler moremo, storimo za Jehova in svojo družino vse, kar lahko. Ta leta so zelo obogatila najino življenje in zakon. Prepričana sem, da so me pripravila za spopad z izgubo. Glede na to, da mi je bilo pioniranje del življenja že pred Fredovo smrtjo, mi je bilo smoter tudi tedaj, ko sem se morala vživeti v novo resničnost.

Po Fredovi smrti se mi je najprej zdelo, da se je s tem končalo tudi moje življenje. Toda to seveda ni bilo res. Čakalo me je še delo v Jehovovi službi in ljudje, ki jim je treba pomagati. Kako bi sploh lahko odnehala, ko pa je bilo okoli mene še toliko tistih, ki so še vedno potrebovali resnico? Pomoč drugim mi je koristila, kakor je to dejal že Jezus. (Dejanja 20:35) Doživetij v terenski službi sem se veselila in nanje tudi računala.

Pred nekaj dnevi se me je spet polotil znan občutek osamljenosti. Toda ko sem se odpravljala na biblijski pouk, sem takoj občutila, kako se mi je razpoloženje vrnilo. Čez dve uri sem bila doma, zadovoljna in okrepljena. Že psalmist je dejal, da morda včasih ‚sejemo s solzami‘, toda Jehova potem blagoslovi naše prizadevanje in ‚žanjemo z radostnim petjem‘. (Psalm 126:5, 6)

Pred nedavnim sem morala zaradi visokega krvnega pritiska nekoliko prilagoditi svoj urnik, tako da sem sedaj redni pomožni pionir. V življenju sem zadovoljna, čeprav menim, da nikoli v tej stvarnosti ne bom mogla popolnoma preboleti izgube moža. Veseli me, ko vidim svoje tri otroke v polnočasni službi. Navsezadnje se veselim tudi tega, ko bom v novem svetu ponovno videla Freda. Prepričana sem, da bo navdušen, ko bo zvedel za moje delo v Ekvadorju, namreč da so najini načrti obrodili sadove.

Molim, da bi se na meni še naprej izpolnjevale psalmistove besede. »Zgolj dobrota in milost me bosta spremljali vse dni življenja mojega, in prebival bom v hiši GOSPODOVI na večne čase.« (Psalm 23:⁠6)

[Slika na strani 23]

V strežbi v San Lucasu v ekvadorski Loji