Drobcene nosilke svetlobe na Novi Zelandiji
OD DOPISNIKA PREBUDITE SE! Z NOVE ZELANDIJE
NOČ je bila zelo temna, brez mesečine in jasna. Ko so svetilke v kampu ugasnile, se nam je zdelo, da smo v vesolju svetlih zvezd. Utrli smo si pot po strmi stezi navzdol do termalnega jezerca na dnu ozke soteske. Na obeh straneh hlapeče vode so rasle rože. Potopili smo se v vodo in se sprostili po celodnevnem potovanju. Iz dna tega naravnega jezerca je v mehurčkih prihajala topla voda, ležalo pa je poleg avtokampa, v katerem smo prenočili.
Opazoval sem nebo in nenadoma je čezenj švignila zvezda. Obrnil sem se, da bi to povedal ženi, a se ob tem spotaknil in glasno pljusknil. Na moje začudenje je na lepem ugasnilo več zvezd, meni nič tebi nič so zginile! In ko sem presenečen spregovoril, je zginil kar cel oblak zvezd. Zdelo se mi je, kot da sem povzročil luknjo v vesolju!
Ko sem ugibal, kaj neki se je zgodilo, so se začele zvezde ena za drugo spet pojavljati. Opazil sem, da je bil sedaj en oblak zvezd veliko bliže kakor glavna skupina zvezd. Pravzaprav so bile nekatere na dosegu roke. Takšno je bilo naše prvo srečanje z novozelandskimi kresnicami. Visele so z našim očem nevidnih sten zelenja nad nami in njihove nežne lučke so se spojile z zvezdnatim ozadjem.
Novozelandska kresnica je žuželka. Razlikuje se od vseh drugih kresnic po svetu. Ime ji je Arachnocampa luminosa. Ob tem morda pomislite na luminiscenčnega oziroma svetlikajočega se pajka, pa ni to.
Nedolgo po tem prvem srečanju smo jih videli ponovno, in sicer v Waitomskih jamah na Severnem otoku Nove Zelandije. Da bi videli ta drobcena bitja, so nas s čolnom odpeljali v jamo kresnic. Naj vam to naše potovanje opišem.
Waitomska jama
Jama kresnic je pravo čudo. Prelepo osvetljena razkriva veličastno umetnino iz stalaktitov in stalagmitov, ki so nastajali več tisoč let. Vodnik je v vsakem delu jame, v katerega smo stopili, prižgal luči in osupnili smo nad očarljivimi oblikami in hodniki, nad nepričakovanim in tujim podzemnim svetom čudes. Zbrali smo se na vrhu stopnic, ki so se spuščale v temo. Ob tem so naši koraki strašljivo odmevali. Ko so se nam oči privadile teme, smo visoko nad nami počasi videli drobno svetlikanje zelenkaste svetlobe. Kresnice!
Prišli smo do pomola in stopili v čoln, nato pa odpluli v temo. Ko smo obšli vogal, se je točno nad nami pojavil prizor, ki bi ga lahko opisal le kot zgoščena različica celotne Rimske ceste – strop jame so namreč popolnoma prekrivale kresnice. Pisatelj George Bernard Shaw je temu kraju dejal »osmo čudo sveta«.
Očarljiva kresnica
Izlet se je končal, toda novozelandska kresnica nas je tako očarala, da smo o njej hoteli zvedeti še več. In kar smo zvedeli, je tako očarljivo kakor to, kar smo videli. Novozelandska kresnica začne živeti kot drobcena ličinka z že prižgano lučko v zadku. Iz sluzi in svile iz ločenih žlez v ustih si izdela visečo mrežo ter jo pritrdi na jamski strop. Viseča mreža je pravzaprav tulec, po katerem se ličinka lahko giblje naprej in nazaj.
Kresnica za življenje potrebuje hrano, zato od šest do devet mesecev »ribari«. Toda njen ulov je v zraku, čeprav pride z vodo. Glavni tok s seboj nosi zalogo mušic, komarjev, vrbnic in muh enodnevnic, katere vse privablja svetloba. Da jih ujame, kresnica iz svoje viseče mreže spusti več svilenih vrvic (včasih kar 70). Na vsaki vrvici so v enakomernih razmikih razporejene lepljive kapljice sluzi. Vrvice so tako podobne majhnim bisernim ogrlicam, visečim navpično navzdol.
Najbolj očarljiva pri tej kresnici pa je svetloba, s katero osvetljuje ribiške vrvice. Novozelandska kresnica sodi v skupino žuželk, katerih svetenje ni povezano z živčnim sistemom. Kljub temu pa svetiti lahko preneha, kadar hoče. Ličinka ima svetlobni organ na koncu izločevalnih cevk, del njenega dihalnega sistema pa deluje kakor reflektor in svetlobo pošilja navzdol. Svetiti preneha tako, da omeji dotok kisika ali kemikalij, ki so potrebne za nastanek svetlobe.
Vendar pa svetloba na koncu kresničinega tulca ni obetajoč znak, kot to zmotno pričakuje privabljena žuželka. Zleti v smrtonosno zaveso, kjer jo po mnenju nekaterih neka kemikalija postopoma omrtviči. Ličinka zazna nihanje bojujoče se žrtve, se nevarno obesi iz viseče mreže in s krčenjem telesa vrvico vleče navzgor, dokler z usti ne pride do plena.
Ličinka se po od šest- do devetmesečnem ribarjenju in hranjenju zabubi, nato pa uživa življenje kot odrasla. Toda ali odrasla mušica življenje res uživa, je zelo vprašljivo. Kot odrasla namreč živi le dva ali tri dni, saj nima ust in zato ne more jesti. Čas, ki ji je ostal, posveti razmnoževanju. Odrasli samci oplodijo samice takoj, ko pridejo iz kukonov. Samica jajčeca lahko leže tudi ves dan, enega po enega, zatem pa pogine. Tako se od deset- do enajstmesečni življenjski krog drobcene novozelandske nosilke svetlobe konča, prej pa je tudi sama prispevala k blesku galaksije, ki je ljudem tako zelo všeč.
[Slika na strani 16]
Nasprotna stran: Vstopanje v jamo kresnic
[Slika na strani 17]
Zgoraj: Strop jame s svetlobno predstavo kresnic
[Slika na strani 17]
Desno: Ribiške vrvice kresnic
[Navedba vira slike na strani 16]
Slike na 16. in 17. strani: Waitomo Caves Museum Society Inc.