Bežen pogled na nekatere znane vrtove
ČLOVEKOVA prva izkušnja z rajem je bila v vrtu na področju, imenovanem Eden, verjetno blizu jezera Van v današnji Turčiji. Reka, ki se je razvejala v štiri struge, je Adamu in Evi namakala vrt, onadva pa naj bi ga ‚obdelovala in varovala‘. Kakšna radost bi bila upravljati vrt, v katerem je pognalo »vsaktero drevje, prijetno očesu in dobro v jed«. (1. Mojzesova 2:8–15)
Edenski vrt je bil popoln dom. Adam in Eva naj bi skupaj s potomci širila njegove meje, nedvomno po vzoru Božje odlične prvotne zasnove. Sčasoma bi cela zemlja postala raj, ravno dovolj poseljen z ljudmi. Vendar pa sta bila prva starša zaradi zavestne neposlušnosti pregnana iz tega zavetišča. Žalostno je, da so bili vsi drugi člani človeške družine rojeni zunaj tega edenskega doma.
Vendar pa je Stvarnik človeštvo ustvaril tako, da bi živelo v raju. Torej je bilo povsem naravno, da so se nadaljnje generacije skušale obdati s ponaredki tega vrta.
Zgodnji vrtovi
Babilonski viseči vrtovi so sloveli kot eni najčudovitejših v starem svetu. Pred več kot 2500 leti jih je zgradil kralj Nebukadnezar svoji madijanski ženi, ki je hrepenela po gozdovih in gričih rodne domovine. V tej bogato zasajeni 22-metrski stopničasti gradnji z obokanimi svodi je bilo dovolj zemlje za gojenje velikih dreves. Po domu tožeča kraljica se je s sprehodom po tem terasastem, Edenu podobnem področju verjetno potolažila.
Krajinsko vrtnarjenje je bilo v rodovitni Nilovi dolini v Egiptu še posebej izrazito. »Egipt,« pravi The Oxford Companion to Gardens, »je vir najstarejših svetovnih slik vrtov in področij z izjemno dolgo [. . .] tradicijo vrtnarjenja.« Krajinski načrt vrta egiptovskega uradnika iz Teb, izviral naj bi iz leta 1400 pr. n. š., odkriva jezera, avenije in paviljone. Takoj za kraljevimi so bili najbohotnejši tempeljski vrtovi s svojimi logi, cvetjem in zelišči. Namakali so jih po prekopih, izpeljanih iz jezov in jezer, polnih vodnih ptic, rib in lokvanjev. (Primerjaj 2. Mojzesova 7:19.)
Tudi Perzijci so zgodaj zaznamovali svet vrtov. Perzijski in egiptovski vrtovi so bili tako očarljivi, da je bila osvajalska vojska Aleksandra Velikega ob vračanju v Grčijo v četrtem stoletju pr. n. š. dobro založena s semeni, sadikami in zamislimi. Aristotel je z učencem Teofrastom v Atenah združil vse večjo premičnino rastlin in ustanovil botanični vrt, da bi rastline preučeval in jih razvrščal. Mnogi premožni Grki so, kakor pred njimi Egipčani in Perzijci, imeli obilne vrtove.
Rimski meščani so v zamejenem mestu hišo in vrt združili. Premožnejši so si ob podeželskih vilah ustvarili razkošne užitkarske parke. Celo tiran Neron je želel imeti svoj Eden, zato je neusmiljeno pregnal na stotine družin, jim razdejal domove in si okoli palače na 50 hektarih ustvaril zasebni park. Kasneje, leta 138 n. š., je z vilo cesarja Hadriana v Tivoliju rimsko vrtnarjenje doseglo svoj vrhunec. Vila je imela 243 hektarov parkov, bazenov, jezer in fontan.
Tudi staroveški Izraelci so imeli vrtove in parke. Judovski zgodovinar Jožef piše o krasnih parkih, prepredenih s potoki na področju Etam, kakih 13 do 16 kilometrov iz Jeruzalema. Etamski parki so morda bili eni od ‚vrtov, nasadov, vodnjakov in gozdov‘, za katere Biblija pravi, da ,si jih je napravljal‘ Salomon. (Propovednik 2:5, 6) Na Oljski gori, malo iz Jeruzalema, je bil Getsemanski vrt, ki je zaslovel po Jezusu Kristusu. Tu je Jezus našel zavetišče, kjer je lahko v miru učil svoje učence. (Matevž 26:36; Janez 18:1, 2)
Od arabskih k angleškim vrtovom
Ko so se arabske vojske v sedmem stoletju n. š. razširjale na vzhod in zahod, so naletele na perzijske vrtove, kot se je to zgodilo že Aleksandru. (Primerjaj Estera 1:5.) »Arabcem,« piše Howard Loxton, »so se perzijski vrtovi zdeli zelo podobni raju, ki ga je zvestim obljubljal Koran.« Značilen arabski vrt so po perzijskem vzoru od mavrske Španije pa vse do Kašmira oblikovali tako, da so ga razdelili na štiri razdelke s štirimi vodotoki, ki so se v središču vrta združili v bazenu ali fontani, kar je spominjalo na četvere edenske reke.
Na severu Indije so ob jezeru Dal v čudoviti Kašmirski dolini mogulski vladarji v 17. stoletju nasadili več kot 700 rajskih vrtov. Oblikovali so omamno paleto barv, ki jo je še poudarjalo na stotine fontan, teras in kaskad. Na paviljonu iz črnega marmorja, ki ga je na obali dalskega jezera zgradil šah Džahan (graditelj Tadž Mahala), je še danes napis: »Če je na zemljinem obličju raj, je ta tukaj, je ta tukaj, je ta tukaj.«
Nekaj stoletij pred tem je Evropa iz srednjega veka zakorakala v renesančno 14. stoletje. Vrtnarska tradicija Rima, ki jo je na začetku petega stoletja n. š. poteptal srednji vek, je ponovno začela cveteti – tokrat pod vodstvom cerkve. Tako imenovano krščanstvo je v vrtu videlo ‚začasen raj‘. Na načrtu samostana iz devetega stoletja sta skicirana dva vrta, označena z »Raj«. Vrtovi tako imenovanega krščanstva so kmalu postajali vse večji in veličastnejši. Vendar so mnogi, namesto da bi odsevali duhovne zamisli, postali znak moči in bogastva.
Karel VIII. Francoski je leta 1495, potem ko je osvojil Neapelj v Italiji, domov pisal: »Ne bi verjeli, kako lepe vrtove imam v tem mestu [. . .] Kaže, da manjkata le še Adam in Eva, pa bi bil pravi zemeljski raj.« Vendar če bi Karel doživel 17. stoletje, bi lahko na francoskih tleh videl prostrane vrtove kralja Ludvika XIV. Knjiga The Garden trdi, da so vrtovi Versajske palače »še vedno največji in najveličastnejši na svetu«.
Renesansa pa je raju skovala novo definicijo: narava bi morala služiti človeku, ga razsvetljevati, on pa bi moral skrbeti za red v vrtu s tem, da bi ga očiščeval vsakršne divjine. Vse drevje in cvetje je bilo posajeno v natančni geometrični razporeditvi. Tako je zgodnje rimsko obrezovanje – umetnost oblikovanja dreves in grmov s striženjem in usmerjanjem rasti – doživelo presenetljiv preporod.
Kasneje, v 18. in 19. stoletju, je zahodni svet s pomorskimi odkritji in blagovno menjavo odkril nove rastline in zamisli vrtnarjenja. Anglija se je usmerila v urejanje vrta. »V 18. stoletju,« pravi The New Encyclopædia Britannica, »se je človek v Angliji začel bolj in bolj zavedati sveta narave, katerega del je bil. Bolj kot k vsiljenemu geometričnemu redu v naravi, delu človeških rok, je začel premišljevati o tem, kako bi se prilagodil naravi.« Možje, kot sta bila William Kent in Lancelot Brown, so se odlikovali po urejanju krajine. Brown je oblikoval več kot dvesto angleških posesti. Thomas Jefferson in John Adams, možakarja, ki sta postala predsednika Združenih držav, sta leta 1786 prepotovala Anglijo, da bi preučila tamkajšnje vrtove.
Urejanje krajine na Vzhodu
Kitajska vrtnarska tradicija je civilizaciji Vzhoda to, kar je tradicija Egipta, Grčije in Rima Zahodu. Kitajci so se ravnali po svoji izvirni animistični religiji, po kateri so bile reke, skale in gore kakor usnovljeni duhovi in se jih je tako moralo spoštovati. Taoizem, konfucionizem in budizem so zaveli skozi deželo in oblikovali povsem svojske oblike vrtov.
Na drugi strani morja pa so se japonski vrtovi razvijali v svojem slogu. Prednost pred barvo je dobila oblika in vsaka sestavina je imela svoje točno določeno mesto. Vrtnar je v prizadevanju, da bi na omejenem področju ohranil naravino estetiko in raznolikost, skrbno umeščal skale ter zelo natančno sadil in vzgajal svoj vrt. To se vidi na bonsaju (pomeni »pritlikava rastlina«), umetnosti oblikovanja drobnih dreves ali morda drevesnih gozdičev v natančno obliko in skladnost.
Čeprav se slog vzhodnega vrta morda razlikuje od zahodnega dvojnika, pa prav tako odseva hrepenenje po raju. Na Japonskem so na primer v heianskem obdobju (794–1185), po opisu zgodovinarja japonskih vrtov Wybeja Kuiterta, vrtnarji skušali obuditi vzdušje »raja na zemlji«.
Priljubljeni po vsem svetu
Vrt je priljubljen povsod po svetu. Cenila so ga celo plemena lovcev-nabiralcev, ki so živela v »naravnih« vrtovih – džunglah, gozdovih in stepah. Glede na »mehiške Azteke in perujske Inke«, pravi Britannica, »so konkvistadorji poročali o dovršenih vrtovih s terasastimi griči, gaji, studenci in okrasnimi jezeri [. . .], podobnih sodobnim vrtovom Zahoda«.
Da, kaj staroveški logi ob bregovih Nila, pokrajine na Vzhodu ter moderni mestni parki, botanični vrtovi in pisarniški atriji razkrivajo? Človekovo hrepenenje po raju. Ko je pisatelj Terry Comito opazoval to dolgotrajno »nostalgijo za rajem«, je dejal: »Vrtovi so kraj, kamor se človek vrne kakor domov.« In kateremu človeku ni v veselje reči ‚Moj dom je kakor edenski vrt‘? Toda ali je Eden čez ves svet, in ne samo za premožne, le sen? Ali pa je to resnična prihodnost?
[Slika na strani 7]
Umetnikova predstava visečih babilonskih vrtov
[Slika na strani 7]
Značilen japonski vrt
[Slika na strani 7]
Versailles v Franciji
Skozi vso zgodovino so ljudje hrepeneli po raju
[Vir slike]
French Government Tourist Office/Rosine Mazin