Shistosomiaza – ali je njen konec blizu

OD DOPISNIKA PREBUDITE SE! IZ NIGERIJE

ČLOVEŠTVO kljub izrednemu razvoju medicine in znanosti ne more rešiti mnogih od svojih pradavnih problemov. Tako je tudi pri njegovem prizadevanju, da bi obvladal shistosomiazo.

Zdi se, da so za to na voljo vsa sredstva. Zdravniki razumejo razvojni krog vpletenega zajedalca. Bolezen je lahko diagnosticirati. Za zdravljenje so na razpolago učinkovita zdravila. Vladni voditelji željno podpirajo prizadevanja, da bi jo preprečili. Pa kljub vsemu ne kaže, da bi bil tej bolezni konec blizu. Prizadeva milijone ljudi v Afriki, Aziji, na Bližnjem vzhodu, v Južni Ameriki in na Karibih.

Zaradi shistosomiaze (znane tudi kot bilharciaza) človek trpi že tisočletja. Poapnela jajčeca, ki so jih našli v egipčanskih mumijah, dokazujejo, da je bolezen prizadevala Egipčane že v dneh faraonov. Trideset stoletij kasneje Egipt še vedno udarja ista bolezen in kvari zdravje milijonom prebivalcem te dežele. V nekaterih vaseh ob Nilu je med desetimi ljudmi kar devet okuženih.

Egipt pa je le ena med 74 ali več državami, kjer je shistosomiaza endemična. Po izračunih Svetovne zdravstvene organizacije (SZO) je po vsem svetu z njo okuženih 200 milijonov ljudi. Med 20 milijoni kronično obolelih jih vsako leto 200.000 umre. Zanjo pravijo, da je glede na število prizadetih ljudi ter socialno in ekonomsko škodo, ki jo povzroča, med tropskimi parazitarnimi boleznimi pred njo samo še malarija.

Zajedalčev razvojni krog

Da bi lahko razumeli shistosomiazo in jo tako znali preprečiti in zdraviti, moramo razumeti zajedalca, ki jo povzroča. Pri tem je ključno tole: Da lahko preživi in uspeva iz roda v rod, ta parazit potrebuje dva gostitelja, dve živi bitji, v katerih se lahko hrani in razvija. Eden je sesalec, na primer človek, drugi pa sladkovodni polž.

Vsa stvar poteka takole: Ko z zajedalci okuženi človek opravlja potrebo v vodo, manjše ali večje jezero, potok ali reko, izloča zajedalčeva jajčeca, verjetno tudi do milijon na dan. Ta jajčeca so tako majhna, da se jih lahko vidi le z mikroskopom. Ko pridejo v stik z vodo, se razvijejo, in izležejo se zajedalci. Ti z dlačicami, ki jih imajo po telesu, odplavajo do sladkovodnega polža in vdrejo vanj. V njem se nato množijo naslednjih štiri do sedem tednov.

Ko zapustijo polža, imajo le 48 ur časa, da najdejo in vstopijo v človeka ali kakšnega drugega sesalca, sicer umrejo. Potem, ko pridejo do takega gostitelja, ki je prišel v vodo, mu vdrejo v kožo in vstopijo v krvni obtok. Morda človeka ob tem nekoliko zasrbi, pogosto pa ni nobenega znaka, da se je začela invazija. Zajedalec potuje po krvnem obtoku do ven mehurja ali črevesja, odvisno od tega, katere vrste je. V nekaj tednih zajedalci odrastejo v odrasle črve (samce in samice), velike do 25 milimetrov. Samica začne po oploditvi leči jajčeca v krvni obtok gostitelja in tako sklene krog.

Okrog polovica jajčec gre iz gostiteljevega telesa z blatom (pri črevesni shistosomiazi) oziroma s sečem (pri sečni shistosomiazi). Druga ostanejo v telesu in škodijo pomembnim organom. Prizadeti lahko ob napredovanju bolezni dobi vročino, lahko mu nabreka trebuh in se mu pojavijo notranje krvavitve. Na koncu se mu lahko razvije rak na mehurju ali pa ga prizadene jetrna oziroma ledvična odpoved. Nekateri postanejo neplodni ali invalidni. Drugi umrejo.

Rešitve in problemi

Za preprečitev širjenja bolezni se da storiti vsaj četvero. Če bi katerega koli od teh ukrepov upoštevali po vsem svetu, bi bolezen izkoreninili.

Prvi ukrep: zatreti polže v vodnih virih. Polži so za razvoj zajedalcev bistveni. Če ni polžev, ni shistosomiaze.

Pri tem se najbolj trudijo izdelati strup, ki bi bil dovolj močan, da bi pobil polže, okolju pa bi bil prijazen. Ko so v šestdesetih in sedemdesetih letih skušali iztrebiti polže, so v mnogih vodah pobili vse življenje. Egiptovski raziskovalni inštitut Theodorja Bilharza si prizadeva odkriti moluskid (agens, ki ubija polže), ki ne škodi drugim oblikam življenja. Predsednik inštituta, dr. Aly Zein El Abdeen, glede takega agensa pravi: »Vržen bo v vodo, ki se uporablja za posevke, iz katere pijejo ljudje in živali ter v kateri živijo ribe, zato moramo biti še kako prepričani, da nobenemu od teh ne bo škodil.«

Drugi ukrep: uničiti zajedalce v ljudeh. Do srede sedemdesetih let so zdravili z zdravíli, ki so povzročala mnogo stranskih učinkov in zapletov. K zdravljenju so pogosto sodile serije bolečih injekcij. Nekateri so se pritoževali, da je zdravljenje bolj boleče kakor sama bolezen! Od tedaj so razvili nova učinkovita zdravila, na primer prazikvantel, ki se jih lahko jemlje skozi usta.

Čeprav so ta zdravila pri terenskih projektih v Afriki in Južni Ameriki uspešna, so v večini dežel glavni problem stroški. SZO je leta 1991 potožil: »Endemične dežele zaradi dragega zdravljenja niso zmožne izpeljati obsežnih nadzornih programov [v zvezi s shistosomiazo]. Že samo stroški za nakup zdravila v trdni valuti so pogosto večji, kot ima večina afriških ministrstev za zdravstvo vsega dohodka na prebivalca.«

Celo tam, kjer bolnik lahko zdravilo dobi zastonj, se mnogi ne zdravijo. Zakaj? Eden od razlogov je ta, da prizadeti zaradi relativno nizke smrtnosti pri tej bolezni, slednje nimajo za resen problem; drugi pa ta, da vedno ne prepoznajo simptomov. Ponekod v Afriki je kri v seču (prvenstveni simptom bolezni) nekaj tako običajnega, da imajo to za normalen del odraščanja.

Tretji ukrep: preprečevati, da bi jajčeca prišla v vodne sisteme. Če bi za preprečitev okužbe krajevnih potokov in jezerc postavili latrine in če bi jih vsi res uporabljali, bi nevarnost okužbe s shistosomiazo zmanjšali.

Raziskave z vsega sveta kažejo, da je primerov bolezni veliko manj, če vodo dovajajo po ceveh in postavijo latrine. Toda to dvoje preprečitve ne zajamči. »Dovolj je, da le en okuženi opravi potrebo v kanal, pa se krog že nadaljuje,« opaža znanstvenik Alan Fenwick, ki shistosomiazo raziskuje že nad 20 let. Obstaja pa tudi nevarnost, da se poškodujejo kanalizacijske cevi in okuženi odpadki pridejo v vodne vire.

Četrti ukrep: ljudje naj ne hodijo v vodo, okuženo z zajedalcem. Tudi to ni tako lahko, kakor je morda videti. V mnogih deželah se v jezerih, potokih in rekah, ki jih uporabljajo za pitno vodo, tudi kopajo, v njih perejo oblačila in z vodo iz njih namakajo posevke. Ribiči so v stiku z vodo vsak dan. In ob hudi tropski vročini je ta lahko za otroke plavalni bazen, ki se mu ne morejo upirati.

Kakšno je upanje za prihodnost

Ni dvoma, da se iskreni ljudje in organizacije marljivo trudijo premagati shistosomiazo in da so v tem zelo napredovali. Raziskovalci tudi skušajo izdelati cepivo proti njej.

Kljub temu pa je videti, da je le malo upanja, da jo bodo iztrebili. Dr. M. Lariviere v francoski zdravstveni reviji La Revue du Praticien izjavlja: »Kljub uspehu [. . .] bolezen še zdaleč ne zginja.« Čeprav shistosomiazo posamezniki lahko preprečijo in zdravijo, pa morda vsesplošne rešitve tega problema ne bo, dokler ne pride Božji novi svet. Biblija obljublja, da tam »noben prebivalec ne poreče: Bolan sem!«. (Izaija 33:24)

[Slika na strani 15]

Ko ljudje pridejo v okuženo vodo, se lahko okužijo z zajedalci, ki povzročajo shistosomiazo