Mladi vprašujejo:
Ali sem res lahko Božji prijatelj
BITI Božji prijatelj? Nikakor ne, meni 20-letna Doris. »Počutim se tako majhno in tako nevredno, da bi me sploh kdo imel rad,« žaluje ta mlada žena. »Ogibam se celo tega, da bi molila k Bogu Jehovu, ker mislim, da si ne zaslužim biti v njegovi bližini.« Globoko v sebi se nekateri mladostniki čutijo popolnoma nevredne Božjega prijateljstva. Zamisel, da bi bili Božji prijatelji, jim je mogoče pri srcu, vendar mislijo, da je kaj takega zanje nedosegljivo. Ali ste se že kdaj tako počutili?
Včasih lahko mladostnika njegove slabosti navedejo, da se počuti nevrednega, da bi se sploh obrnil k Bogu. Vzemimo na primer mladega Michaela. On pravi, da je bil, predno je razvil cenjenje do boguvšečnih poti, »zelo vpleten v skoraj vse grešne in škodljive misli ter dejanja, kar jih obstaja«. Toda spoznanje, ki si ga je pridobil s preučevanjem Biblije, ga je navedlo, da se je zavedel, kako je prizadel in razočaral Boga. Pojasnil je: »Vsak občinski shod mi je odkril najmanj po eno mojo pomanjkljivost več. [. . .] Zaradi mojih na videz neskončnih grehov si nisem mogel zamisliti, da mi bo Jehova odpustil, ko pa si niti sam nisem mogel odpustiti.«
V drugih primerih lahko to, kako z njim ravnajo drugi, povzroči, da se počuti nevrednega Jehovovega prijateljstva. Prej citirano Doris je na primer zapustila mati, ko je bila še otrok. Doris je razkrila: »Ne verjamem, da me kdor koli ljubi. Če me je lastna mati in družina pustila samo, kakšne so možnosti, da bi koga drugega skrbelo zame?« Če se mladostnika ponižuje in zlorablja že od otroštva, lahko ta iskreno verjame, da ga Bog nikoli ne bi želel imeti za prijatelja.
Po drugi strani pa je lahko mladostnik že bil v prijateljstvu z Bogom, toda zaradi šibkosti je zapadel v resen greh. To se je zgodilo Tracy. »Tako sram me je,« obžaluje 21-letnica, »moja bolečina in občutek krivde sta neznosna. Tako zelo sem ranila Jehova, mojega Očeta.«
Mogoče si se znašel v katerem od zgoraj omenjenih položajev. Vendar obstaja upanje: Boga lahko imaš za prijatelja!
Zakaj si lahko Božji prijatelj
Res je, da lahko grešna dela komu preprečijo, da bi bil Božji prijatelj. Na srečo pa je naš ljubeči Oče prevzel pobudo, da bi nam pomagal. »Dokazuje pa Bog svojo ljubezen do nas s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki,« piše apostol Pavel. (Rimljanom 5:8) Jezus je s svojo smrtjo plačal odkupnino, da bi odkupil hvaležne pred popolno prevlado greha. (Matevž 20:28) Apostol o tem dodaja: »Bili smo Božji sovražniki, toda naredil nas je za svoje prijatelje po smrti svojega Sina.« (Rimljanom 5:10, Today’s English Version)
Mogoče so nekateri mladi, preden so pričeli ceniti Jehovova merila, globoko zabredli, kakor prej omenjeni Michael. Toda po Jezusovi odkupni žrtvi so lahko komu odpuščeni pretekli grehi ne glede na to, kako resni so morda bili. Biblija nam daje tole zagotovilo, ki nam ogreje srce: »Če pripoznavamo grehe svoje, je zvest in pravičen, da nam odpusti grehe in nas očisti sleherne krivice.« (1. Janezov 1:9) Vendar mora človek ukrepati, da pokaže Bogu, da ceni takšno očiščevanje. Apostol Pavel navaja načelo, ki ga lahko uporabimo: »In nečistega se ne dotikujte,« pravi Jehova, »in jaz vas sprejmem, in bodem vam Oče.« (2. Korinčanom 6:17, 18) Kako ganljivo je vedeti, da je Bog tistemu, ki preneha ravnati napačno in se iskreno kesa, pripravljen biti naklonjen kot prijatelju!
Kako pa je z mladimi, ki so bili vzgojeni v surovem okolju? Zavedaj se, da pred Bogom niso krivi, ker so jim bile storjene stvari proti njihovi volji. Takšni so bili prej žrtve kot udeleženci v grehu. Spomni se tudi, da to, koliko si vreden kot oseba, ni odvisno od presoje drugega človeka. Jehova ti lahko postane Prijatelj ne glede na razmere, v katerih živiš. Maureen je vzgajala krščanska mati v domu, ki je bil zaradi očeta alkoholika poln nasilja. Pa vendar je dejala: »Sredi vse te zmede sem nekako uspela razviti odnos z Jehovom. Spoznala sem ga kot Tistega, ki me nikoli ne bi zapustil.«
Kaj pa, če zapadeš v resen greh
Doug, ki so ga vzgojili krščanski starši, se je zapletel v spolno nemoralo pri 18-ih. Razlog je bila slaba družba. »Vedel sem, da je to narobe, toda s tem sem nadaljeval, ker sem se želel imeti lepo,« se je spovedal Doug. Po določenem času je uvidel nesmiselnost svoje poti. Priznal je: »Pričel sem se zavedati, da so me tako imenovani prijatelji samo izrabljali, da bi se okoristili mojega denarja ali da bi se lepo imeli.« Zatem je pričel delati korake, da bi si ponovno pridobil Jehovovo prijateljstvo. Toda na poti njegovega napredka je bila velikanska zapreka.
»Najtežja stvar, ki mi je tako otežila vrnitev, je bil občutek nevrednosti,« je priznal Doug. »Čutil sem, da je bilo vse tisto, kar sem storil, slabo v Jehovovih očeh. Ker sem vedel, kako dober je Jehova in koliko je z mano potrpel, se mi je zdelo, da mi nikakor ne bo hotel odpustiti, saj sem bil tako zelo slab.« Toda Doug je, s pomočjo občinskega starešina in skrbnim pretehtavanjem Biblijine pripovedi o Manaseju, zbral potrebno moč, da je premostil to oviro.
Kdo je bil Manase? Kralj starodavne Jude. Biblija pokaže, da ga je njegov pobožni oče Ezekija učil, naj ljubi Jehova. Toda ko je ta umrl, sam pa je pri 12-ih zakraljeval, je mislil, da lahko dela, kar hoče. Zapustil je Jehova, da bi častil Baala. Za takšno oboževanje so bile značilne odvratno nemoralne in nebrzdane spolne orgije. Manase je »delal [. . .] mnogo hudega v očeh GOSPODOVIH [Jehovovih, NW], da bi ga dražil v jezo.« Po zvestih glasnikih je »GOSPOD [Jehova, NW] govoril Manaseju in ljudstvu njegovemu, a niso poslušali«. Zatem je bil Manase, v izraz Jehovove sodbe, odpeljan v Babilon kot vklenjen ujetnik. (2. letopisov 31:20, 21; 33:1-6, 10, 11)
Ko je Manase razmislil o svojih preteklih dejanjih ter jih primerjal s tistim, kar se je spomnil o Jehovovih zakonih, ga je prevladal občutek krivde, in je prosil odpuščanja. Pred Bogom se je ponižal in »molil k njemu«. In Bog se mu je »dal [. . .] izprositi ter uslišal prošnjo njegovo in ga zopet privedel v Jeruzalem v kraljestvo njegovo«. Da, »Oče usmiljenosti« je bil voljan dovoliti temu skesanemu grešniku, da se mu ponovno približa. Zatem, ko se ga je Jehova usmilil, je Manase iz osebne izkušnje »spoznal [. . .], da GOSPOD [Jehova, NW] je Bog«. (2. letopisov 33:12, 13; 2. Korinčanom 1:3)
Če je Jehova lahko ponovno sprejel Manaseja, bi gotovo dovolil tudi muhastemu mladeniču, ki se kesa, da ponovno vzpostavi odnos z njim. Doug se je odzval na pomoč duhovnih pastirjev v svoji občini. Pomagali so mu jasno uvideti, da se Bog »ne huduje [. . .] vekomaj in večno ne drži jeze«. (Psalm 103:9)
Ostani Božji prijatelj
Ko postane Bog tvoj Prijatelj, moraš ta odnos ceniti, da bi ga obdržal. Neko 18-letno krščeno dekle je postala nezakonska mati. Kljub temu so ji pomagali poravnati stvari pred Jehovom. (Glej Izaija 1:18.) Kaj je bila prelomnica za njeno okrevanje? »Spoznala sem, da je Jehova ljubeč Oče in ne rabelj,« je razložila. »Uvidela sem, da sem ga s tem, kar sem storila, ranila. Zelo pomembno je, da gledaš na Boga kot na Prijatelja, nekoga s čustvi, in ne kot le na abstraktnega Duha, kateremu je treba izkazovati čast, a ga nikoli zares ne ljubiš.« To jo je kakor Manaseja navedlo, da se je popolnoma posvetila čaščenju Jehova. (2. letopisov 33:14-16) Zanjo se je to izkazalo za zaščito. Drugim mladim svetuje: »Prizadevajte si slaviti Jehova, četudi se stvari slabo obrnejo. Jehova bo vaše poti ponovno ljubeče naravnal.«
Pomembno je tudi, da navezuješ prijateljske stike s tistimi, ki so Božji prijatelji. Toda onih, ki očitno nimajo nobenega spoštovanja do božanskih načel, se ogibaj kot kuge. (Pregovori 13:20) Mlada Linda se je zapletla v spolno nemoralo z mladeničem, čigar prijateljstvo ji je postalo »dragocenejše od vsega«. Potem ko je duhovno ozdravela, je Linda priznala: »Vse svoje življenje si lahko uničiš, če nimaš tega osebnega odnosa z Jehovom.«
Ali imaš takšen odnos? Če ga nimaš, se trudi, da si ga pridobiš. Vrednost Božjega prijateljstva povzema Linda z besedami: »Dober osebni odnos z Jehovom je najvažnejša stvar na vsem svetu. Noben fant ali dekle ali kar koli drugega na tem svetu ni pomembnejše. Če ni prijateljstva z Jehovom, potem tudi nobena druga stvar ni važna.«
[Slika na strani 18]
Nekateri mladi morda menijo, da niso vredni biti Božji prijatelji