Svetovni nogometni pokal — šport ali vojna?

Od italijanskega dopisnika Prebudite se!

NOGOMET je bil v središču svetovne pozornosti. Od 8. junija do 8. julija so bile oči stotine milijonov ljudi prilepljene k televizijskim ekranom — spremljali so dogodek leta — svetovno nogometno prvenstvo v Italiji. Skupno število televizijskih gledalcev vseh 52 iger je znašalo 30 milijard, kar odgovarja 6 kratnemu prebivalstvu zemlje!

Ta televizijski spektakel je bil možen z visoko tehnološko organizacijo brez primerjave. Televizijski center je pošiljal sliko s 147 tv-mrež iz 118 dežel in to s pomočjo 180 kamer, 38 TV studijev in 1 500 tehniki. Na 12 italijanskih nogometnih stadionih je bilo na tekmah prisotnih 2 515 000 gledalcev in 6 000 poročevalcev z vsega sveta. Številke vendarle ne povedo vsega. Ta gigantski ”beg iz stvarnosti“, kot so ga nekateri poimenovali, so poskušali komentirati pisci, sociologi, psihologi, umetniki in celo teologi.

Toda ali je svetovno nogometno prvenstvo doprineslo kaj k mednarodnemu sožitju in viteškemu vedenju? Mar so lahko milijoni, ki jih je združevala strast do tega športa, in ki so gledali tekme v teh 30 dneh, premagali svoje nacionalistično sovraštvo. Ali je nogomet deloval kot združevalna sila?

Šport ali vojna?

Oglejmo si le en pojav, tako značilen za današnje športne dogodke — nasilje. To je čest pojav pri nogometnih igrah — na igrišču, na tribuni in zunaj stadiona. Psihologi, sociologi in novinarji se strinjajo, da v tako nasilnem svetu šport ni izjema. Osnovne moralne vrednote so neusmiljeno spodkopane. Tudi fraze kot ”šport je pošten boj“, ”duh prijateljstva“ ali pa ”bratstvo“ ne morejo olepšati brutalne resničnosti.

Svetovno prvenstvo ni bilo izjema. Že nekaj časa pred samim začetkom je bilo slišati vznemirjajoče vesti. ”Nasilni nogometni navdušenci strašijo in turisti zapuščajo Italijo“ se je glasil naslov članka v časopisu La Repubblica 18 dni pred prvo tekmo. Najstrašnejši so bili razvpiti huligani, del angleških nogometnih navijačev, znanih po vsej Evropi po divjaškem uničevanju pred igro, med njo in po njej.a

1. junija 1990 je torinski dnevnik La Stampa takole razčlenil vzroke nasilja na stadionih in surovega obnašanja huliganov: ”Pri nogometaših ni polovičarstva. Nasprotniki niso nič več zgolj nasprotniki temveč ’sovražniki‘. Spopadi niso izjema, ampak pravilo in biti morajo neusmiljeni, kar se le da.“ Toda zakaj? ” ’Zato, ker drug drugega sovražimo‘ so odgovorili nekateri nogometni huligani iz Bologne.“ Ko je poskušal razložiti logiko takšnega sovraštva, je sociolog Antonio Roversi rekel: ”Otroci stadionov bolehajo za ’sindromom beduinov‘.

Za takšne pa so sovražniki njegovih prijateljev tudi njegovi sovražniki, prijatelji njegovih sovražnikov spet njegovi sovražniki in obratno. Prijateljevi prijatelji so prijatelji, in sovražnikovi sovražniki so prijatelji.“

Sovraštvo, nasilje, konkurenca, vandalizem, — ”sindrom-beduinov“. Svetovno nogometno prvenstvo se še ni niti začelo, in že je vladala atmosfera kot po vojni napovedi. Kljub temu pa se je Italija pripravljala na ta dogodek v prazničnem razpoloženju.

Papežev blagoslov

Celo papež, ki ne izpusti nobene večje prireditve, je obiskal obnovljen olimpijski stadion v Rimu in blagoslovil ”tempelj“ svetovnega prvenstva. Dejal je: ”Ne glede na to, da je svetovno nogometno prvenstvo že praznik športa, lahko postane še praznik složnosti med narodi.“ Dodal je, da bi se moral sodobni šport odreči velikim nevarnostim, kot so: obsedenost za dobičkom, preveliko poudarjanje posebnosti, doping, prevare in nasilje. Rekel je, da upa, da ”bodo napori in žrtve napravili ’Italijo 90‘ za trenutek razvoja bratstva med prebivalci te dežele in vsemi ostalimi.“ Jezuit Paraide Di Luca — nekdanji nogometaš, je ponovil papeževe občutke v ”molitvi nogometnega navijača“ z besedami: ”Pridi moj Bog in poglej na svetovno prvenstvo.“

Toda ali je bilo svetovno prvenstvo res velik praznik? Mar bi se naj Bog vsega vesolja res zanimal zanj? Poglejmo si šport tak kot v resnici je in vrednosti, ki jih poudarja.

Športni huligani

Zaradi huliganov sta izgledali mesti Cagliari in Torino v prvem krogu prvenstva kot da je obsedno stanje. Tule je nekaj časopisnih naslovov: ”Rimini pretresa vojna“, ”Izbruh vojne v Cagliariju“, ”Nasilje v Torinu: Nemec in Britanec zabodena z noži“, ”Dan nemirov med angleškimi, nemškimi in italijanskimi navijači“, ”Obvarujte nas pred angleškimi navijači — kliče na pomoč župan Torina“, ”Noči spopadov med ekstremisti. Župan: ’Ti iz Torina so pravi huligani.“ In še drug srhljiv primer: ” ’Kako prebosti nasprotnega navijača?‘ — v Angliji izdan priročnik za vzornega huligana“. Ti naslovi dovolj nazorno prikažejo razmere. Vendar pa so takšne stvari le naravni sadovi družbe, ki se hrani z nasiljem.

Veliki športni dogodek se ni srečno končal. Poniževalno zvižganje italijanskih navijačev nad argentinsko ekipo in njenim prvakom Maradono zato, ker je izločila iz tekmovanja italijansko ekipo, je zasenčilo veselje finala in pokvarilo zaključno tekmo. Tistega julijskega večera na olimpijskem stadionu ni bilo ”velike športne bratovščine“; ”tempelj“ svetovnega prvenstva je bil onečaščen. Il Tempo je 10. julija 1990 to takole komentiral: ”Tisti na igrišču so užalili igro in tisti na tribuni so osramotili šport.“

Žalosten zaključek dogodka, od katerega so nekateri pričakovali, da bo vsaj za 30 dni svet spremenil v ”vseobsegajočo vas“ brez zapornic. Toda če se z nogometom na igrišču ali pa poleg njega ni uspelo ustvariti miru in enotnosti, ali smemo potem upravičeno verjeti, da lahko vpliva na svetovni mir?

Uravnoteženo gledišče o nogometu

La Stampa poveličuje nogomet kot ”posvečeno dediščino bojev prednikov, kot simbol nepredvidenega, kot bistvo vseh športnih tekmovanj.“ Kako bi naj na nogomet gledal, glede na to izjavo, pravi kristjan? Zares, kako naj kristjan gleda na poklicni šport?

Bertrand Russell je nekoč dejal: ”Kdor ne ljubi nogometa, je nekaj v svojem življenju zamudil.“ Prav gotovo je lahko igranje nogometa ali ukvarjanje s kakšnim drugim športom zabavno in koristno, posebno danes, ko mnogo ljudi pri delu sedi. Toda mar to pomeni, da s tem niso povezane nobene nevarnosti?

V Bibliji beremo: ”Nikar ne iščimo prazne slave s tem, da drug drugega izzivamo in drug drugemu zavidamo.” (Galačanom 5:26) Svetovna prvenstva so jasno pokazala, da sta tam često nasilje in zmaga za vsako ceno — povezana. To je negativna stran poklicnega športa. Kristjani se morajo, da bi se izognili tem sadovom mesa, kot udeleženci in kot gledalci, obvladati, posebno kar se tiče želje biti prvi. (Galačanom 5:19-21) Zapomni si besede nekega pesnika. ”Ko nekoč veliki zapisovalec ob tvojem imenu bo obstal, ne bo zapisal ali si zmagal ali izgubil — ampak kako si igral.“

Drugi vidik, ki ga ne smemo podcenjevati je čas. Ali pripadaš milijonom vztrajnih televizijskih gledalcev, ki presedijo neskončne ure ob športnih dogodkih. Koliko časa pa porabimo, da bi se sami malo razgibali? Ključna beseda se glasi: uravnoteženost. To pomeni najti čas za telesno razgibavanje in rekreacijo, ne da bi zanemarili važnejše duhovne dejavnosti. Apostol Pavel je svetoval mlademu Timoteju, nasvet pa je danes še tehtnejši: ”Urjenje telesa le malo koristi, nadvse koristna pa je pobožnost [predanost Bogu, NW], ker obljublja sedanje in prihodnje življenje.“ (1. Timoteju 4:8)

[Podčrtne opombe]

[Navedba vira slike na strani 10]

Fotografije: Agenzia Giuliani