Človeška vladavina pretehtana na tehtnici

3. del: Ali je ’vladavina elite‘ resnično najboljša

Aristokracija: vladavina plemstva, privilegirane manjšine oziroma elitnega razreda, za katerega se misli, da je najbolje usposobljen za vladanje. Oligarhija: vladavina manjšine, posameznikov ali družin, pogosto podkupljiva in s sebičnimi nameni.

ČE BI vladavino sestavljali najboljši ljudje, je logično pričakovati vladavino najboljše vrste. Najboljši ljudje so bolj izobraženi, bolj usposobljeni in bolj primerni — tako si namreč sledijo argumenti — ter zato sposobnejši za vodenje ostalih. Aristokratična vladavina, ki jo vodi tak elitni razred se lahko pojavi v naslednjih različicah: na primer vlada bogatašev, plutokracija; vlada duhovščine, teokracija; ali vlada uradnikov, birokracija.

Mnoge prvobitne družbe pod vodstvom rodovnih starešin ali poglavarjev so bile aristokratične. Rim, Anglija in Japonska, če omenimo le tri, so imele v enem ali drugem obdobju aristokratične vladavine. V antični Grčiji so uporabljali besedo ”aristokracija“ v zvezi z mestnimi državami ali pólisi, v katerih je vladala majhna skupina. Pogosto so si oblast delile številne odlične družine. Vendar so si v nekaterih primerih posamezne družine polastile oblasti nezakonito in vzpostavile bolj tiransko obliko vladavine.

Podobno kot v drugih grških mestnih državah, je tudi v Atenah prvotno vladala aristokracija. Pozneje, ko so kulturne spremembe zmanjšale razredne razlike in razbile njihovo enotnost, je mesto privzelo demokratične oblike. Po drugi strani je v Šparti, ustanovljeni, kot menijo, v devetem stoletju pred našim štetjem, vladala vojaška oligarhija. Mesto je kmalu tekmovalo z veliko starejšimi Atenami in obe mesti sta se borili za prevlado v takratni Grčiji. Tako se je vlada večine v Atenah spopadla z vlado posameznikov v Šparti. Seveda je bilo njuno kosanje bolj zapleteno, to je bilo več kot le nesoglasje o vladanju.

Plemeniti ideal se je spridil

Politične razlike so bile pogosto predmet filozofskih razprav grških filozofov. Platonov nekdanji učenec Aristotel je opredelil razliko med aristokracijo in oligarhijo. Čisto aristokracijo je ocenil kot dobro obliko vladavine, plemeniti ideal, ki je omogočil osebam s posebnimi talenti in visoko moralo, da se predajo služenju ljudstvu za dobrobit drugih. Toda, če je aristokracijo vodila zatiralska in sebična elita, se je čista aristikracija spridila v nepravično oligarhijo. To pa je smatral za pokvarjeno obliko vladavine.

Medtem, ko je Aristotel zagovarjal vlado ’najboljših‘, je hkrati priznaval, da bi združitev aristokracije z demokracijo najbrž dala željene rezultate. Takšni ideji so nekateri politični misleci še vedno naklonjeni. Pravzaprav so stari Rimljani z neko mero uspeha ti dve obliki vladavin združevali. ”Politika [v Rimu] je bila zadeva vsakogar,“ piše v The Collins Atlas of World History. Vendar pa so istočasno ”najbogatejši meščani in tisti, ki so imeli dovolj sreče, da so se rodili kot plemiči, ustanovili oligarhijo, ki si je med seboj razdelila službo sodnika, vojaškega poveljnika in duhovnika“.

Celo v poznem srednjem veku in zgodnjih novodobnih časih so evropska mestna središča v svojih vladavinah združila demokratične in aristokratske elemente. Iz Collier’s Encyclopedie je razvidno: ”Skrajno nazadnjaška Beneška republika, ki jo je Napoleon končno premagal, je klasičen primer takšne oligarhije. Tudi svobodna mesta Svetega rimskega cesarstva, mesta hanzeátske zveze in privilegirana angleška in zahodnoevropska mesta so podobno nagibala k nepopustljivi oligarhistični kontroli, z relativno maloštevilnimi, a ponosnimi in visoko izobraženimi patriciji [aristokracijo].“

Nekateri dokazujejo in trdijo, da so vse vladavine po naravi aristokratične, saj si vse prizadevajo imeti na položajih najbolj sposobne ljudi. Zamisel o vladajočem razredu naj bi to mnenje potrdila. Neko delo v zvezi s tem zaključuje: ”Vladajoči razred in elita postajata sinonima, ki dejansko opišeta to, kar sta Platon in Aristotel dokazovala kot ideal.“

Iskanje ’najboljših‘

Stoletja preden sta se pojavila ta dva grška filozofa, je fevdalna družba na starodavnem Kitajskem, pod kraljevsko rodbino Čou (temeljila je na fevdalnih gospodih in vazalih), do neke mere prispevala k stabilnosti in miru. Toda po 722. letu pred našim štetjem, v razdobju Chun–Chin, je fevdalni sistem postopoma oslabel. V zadnjem delu tega obdobja se je pojavila nova elita. Sestavljali so jo nekdanji ”gospodje“, ki so služili fevdalnim družinam, in potomci starega plemstva. Člani te nove elite so dobili ključne položaje v vladi. Ugledni kitajski modrec Konfucij je poudaril, kot je razvidno iz The New Encyclopædia Britannica, da ”sta sposobnost in moralna odločnost, bolj kot rojstvo, naredila moža primernega za vodstvo“.

Vendar pa je v Evropi kakšnih dvatisoč let kasneje izbor elite, tistih najbolj sposobnih za vladanje, imel le malo skupnega s ’sposobnostjo in moralno odločnostjo‘. Harvardski profesor Carl J. Friedrich je zapisal, da je bila ”elita v aristokratični Angliji 18. stoletja osnovana prvenstveno na podlagi krvnega nasledstva in bogastva. Enako je bilo v Benetkah.“ Dodaja: ”V nekaterih deželah, kot je bila Prusija v 18. stoletju, so elito izbirali po krvnem nasledstvu in junaštvih.“

Ker so mislili, da se dobre lastnosti ’najboljših ljudi‘ prenašajo na njihovo potomstvo, so s tem utemeljevali poročne navade vladarjev v preteklosti. V srednjem veku je prevladalo mnenje o biološki premoči. Poroka z navadnim človekom je pomenila razvodenitev plemenitosti rodu. Bila je greh proti božanskemu zakonu. Vladarji so se smeli poročiti samo z osebami plemenitega rodu. To mišljenje o biološki premoči je kasneje popustilo pred bolj razumnimi dokazi — da superiornost temelji na boljših možnostih, izobrazbi, nadarjenostih ali dosežkih.

Načelo, znano kot dolžnost plemstva, je imelo namen zagotoviti uspeh aristokracije. Dobesedni pomen ”dolžnost plemstva“ je označeval ”dolžnost častivrednega, plemenitega in odgovornega vedenja, kar je bilo povezano z visokim položajem po rodu“. Zaradi ”superiornosti“ so bili ti iz plemenitega rodu dolžni služiti potrebam drugih. To načelo zasledimo v takšnih aristokracijah, kakršna je bila v starodavni Šparti, katere vojaki so bili dolžni upoštevati interese drugih pred svojimi lastnimi, in na Japonskem med kasto vojakov, samurajev.

Aristokracije se izkažejo pomanjkljive

Nepopolnost aristokratične vlade se zlahka prikaže. V zgodnjem obdobju Rima so bile edino osebe visokega rodu, znane kot patriciji, primerne za člane rimskega senata. Navadni ljudje, plebejci, pa to niso bili. Daleč od tega, da bi bili možje ’sposobnosti in moralne odločnosti‘, kot je za vladarje zahteval Konfucij, so postajali člani senata vedno bolj pokvarjeni in zatiralski. Sledila je državljanska vojna.

Senatorska oligarhija se je ohranila kljub ponovnim obdobjem reform, vse dokler ni Julij Cezar, nekaj let preden so ga leta 44 pred našim štetjem umorili, ustanovil diktaturo. Po njegovi smrti se je aristokratična vladavina spet uveljavila, v letu 29 pred našim štetjem pa so jo spet zamenjali. Collier’s Encyclopedia razlaga: ”Z rastočo močjo, bogastvom in zemljepisnim obsegom Rima, je aristokracija postala podkupljiva oligarhija. Izgubila je državljanskega duha, pa tudi spoštovanje javnosti. Njihov padec je vodil v absolutno monarhijo.“

V Evropi so naslednjih 1 200 let vladale aristokratične vladavine, čeprav so se imenovale monarhije. Sčasoma so mnoge politične, gospodarske in kulturne spremembe postopama spremenile sistem. Evropska aristokracija pa je v vsem tem razdobju ostala močna, ohranila je svoja zemljiška posestva in držala svoje vojaške položaje na vajetih, medtem pa postajala vedno bolj zajedalska, čudaška, ošabna in lahkomiselna.

V 1780–tih je aristokracija utrpela težak udarec. Francoski vladar Ludvik XVI. se je znašel v finančnih težavah. Člani francoske aristokracije so ga prosili, naj odpusti nekaj njihovih obveznosti državnemu proračunu. Kljub temu pa so, namesto da bi ga podprli, izkoristili njegove težave. Upali so, da bodo spodkopali monarhijo in zopet pridobili nekaj svoje lastne izgubljene moči. ”Nezadovoljni z vladavino, s kraljem, so oni [aristokracija] skušali najti vladavino aristokracije za aristokracijo,“ razlaga Herman Ausubel, profesor zgodovine na kolumbijski univerzi. Takšno stanje je pospešeno vodilo k francoski revoluciji leta 1789.

Ti dogodki v Franciji so povzročili pomembne spremembe, ki so jih občutili daleč preko njenih meja. Aristokracija je izgubila svoje posebne prednosti, fevdalni red so razveljavili. Sprejeli so Deklaracijo o pravicah človeka in meščana, kot tudi Ustavo. V skladu s tem odlokom so omejili moč duhovščine.

Vladavino manjšine, ki so jo smatrali za najboljšo, so mnogi poizkusili, pretehtali in ugotovili, da je pomanjkljiva.

Končno ugotovimo kdo je ’elita‘

Očitno dejstvo, da ’najboljši‘ ne živijo vedno v skladu s svojim imenom, poudarja eno glavnih slabosti ’vladavine elite‘. Težava je namreč v tem, kako določiti, kdo v resnici je ’elita‘. Potrebno je več kot le biti bogat, plemenite krvi ali zmožen vojaških junaštev, da bi izpolnil zahteve najbolj usposobljenega vladarja.

Ni težko ugotoviti, kdo so najboljši zdravniki, kuharji ali čevljarji. Preprosto ocenimo njihovo delo ali izdelke. ”Glede vladanja pa to ni tako enostavno,“ ugotavlja profesor Friedrich. Težava je v tem, da si ljudje niso enotni v mnenju, kakšna naj bi vladavina bila ali kaj naj bi delala. Poleg tega se cilji vladavin stalno spreminjajo. Tako kot pravi Friedrich: ”Ostaja dokajšnja negotovost, kdo sploh je elita.“

Da bi bila ’vlada najboljših‘ tudi res najboljša, bi moral elito izbrati nekdo, ki ima nadčloveško znanje in se ne moti v presoji. Izbrani bi morali biti ljudje z nezlomljivo moralno neoporečnostjo, popolnoma predani nespremenljivim ciljem svoje vladavine. V njihovo pripravljenost, da postavljajo dobrobit drugih pred svojo lastno, se ne bi smelo dvomiti.

Biblija pokaže, da je Bog Jehova izbral prav takšen razred — svojega sina Jezusa Kristusa in nekaj njegovih zvestih sledilcev. Določil jih je za vladarje nad zemljo za tisoč let. (Luka 9:35; 2. Tesaloničanom 2:13, 14; Razodetje 20:6) Ne zmotljivi ljudje, ampak nezmotljiva, neumrljiva duhovna stvarjenja, Kristus in njegovi sovladarji, bodo zemljo obilo blagoslovili s trajnim mirom, varnostjo in srečo, ko bodo človeštvo obnovili do popolnosti. Bi lahko katerakoli človeška vladavina — celo ’vladavina elite‘ — nudila toliko?

[Okvir na strani 21]

Sodobna oligarhija

”Oligarhične težnje . . . zaznavamo v vseh velikih birokratskih strukturah naprednih političnih ureditev. Naraščajoča zapletenost sodobne družbe in njene vladavine potiska v roke upravnikov in odborom strokovnjakov še večjo moč. Celo v ustavnih režimih ne najdemo popolnoma zadovoljivega odgovora na vprašanje, kako bi se dalo te uradnike, ki odločajo, zato tudi klicati na odgovornost in njihova pooblastila učinkovito obvladati, ne da bi istočasno spravili v nevarnost učinkovitost in racionalnost procesa ustvarjanja politike.“ — The New Encyclopædia Britannica.

[Slika na strani 20]

Aristotel je menil, da bi aristokracija in demokracija skupaj ustvarili najboljšo obliko vladavine

[Vir slike]

Narodni arheološki muzej, Atene