Presenetil nas je uničevalen potres

Poročilo očividca iz Mehike

»Delal sem v desetem nadstropju, ko se je stavba pričela tresti. Naslonil sem se na vrata, ki so se nenadoma razmajala in padla name. Ko sem skušal splezati izpod ruševin, sem opazil svoje otroke razmetane v kršju. Moj najstarejši sin Jose je bil ves krvav. Bil sem prepričan, da je moja družina mrtva!« (Jose Melendrez, starejši)

BIL JE 19. september 1985. Ob 7.19 zjutraj je 18 milijonsko mesto Mexico City stresel eden največjih potresov v tem stoletju z močjo 8,1 po Richterjevi lestvici.

Za mnoge je ravno ta čas pomenil rešitev. Uro kasneje bi šole in podjetja bila polna ljudi in vse te zgradbe bi postale velikanska grobišča. Med več kot 700 zgradbami v Mexico Cityu je vsaj 100 šol!

Ameriški ambasador John Gavin, ki je opustošenje opazoval iz helikopterja, je rekel: »Izgledalo je, kot da bi velika noga stopala po zgradbah.« V njih so bili uklenjeni tisoči — mrtvih in živih! Po pisanju mehiškega dnevnika El Universal so v prvih 15 dneh našli 8000 trupel, toda ugotovljeno končno število mrtvih je blizu 35 000.

Za kakšnih 40 000 preživelih so poskrbeli v bolnišnicah in centrih prve pomoči. Dolge vrste ljudi so čakale, da bi identificirale trupla. Imena žrtev so brali na televiziji, radiu in objavljali v časopisih. Moški, ženske in otroci so v obupu tavali po cestah — ker niso imeli več kam iti. Vsaj 400 000 ljudi je tako ali drugače prizadel potres.

Omembe vredna preživetja

Med potresom je žena Joseja Malendreza (izg. Hose) bila v njunem stanovanju v 11. nadstropju, on pa je delal v 10. nadstropju. Njegova žena pravi: »Svoji šestletni hčerkici Elizabeti sem pomagala, da se pripravi za šolo. Nenadoma je v zgradbi pričelo bobneti. Stekla sem, da bi opozorila sina Joseja in njegovo ženo in obenem sem klicala drugi dve hčeri, Lourdeso in Camelo. Vzeli so Elizabeto s seboj na streho in ko se je zgradba zrušila sem se oprijela stopnišča. Ko se je potres umiril, je enajsto nadstropje bilo tam, kjer je bilo prej četrto.

Medtem ko smo nemočno gledali, se je pod Josejem in njegovo ženo zrušil pod in ju potegnil še globlje v ruševine. Bili smo prepričani, da sta mrtva, še posebej, ko smo slišali, kako sta v šestem nadstropju istočasno eksplodirala bojler in plinski rezervoar. Plinski rezervoar, ki je tehtal 1500 kg, je udaril mojega sina. Toda na naše presenečenje sta še vedno bila živa!«

Na omembe vreden način je preživela vsa Melandrezova družina, čeprav je bil Jose mlajši resno poškodovan. »Za nas je to bila zelo boleča izkušnja,« pojasnjuje Jose starejši, »vendar smo hvaležni Bogu Jehovi za vso ljubečo skrb, ki smo jo sprejeli od naših krščanskih bratov.«

Gregorio Mantez je s svojo družino živel v petem nadstropju osemnadstropne zgradbe. On je pojasnil: »Moja žena Marija ponavadi zgodaj vstaja, da bi pospremila najino hčerko Lupito v šolo. Iz stavbe sta odšli približno od 7.15, le nekaj minut pred potresom. Moji pet in šestletni hčerki ter jaz smo se prestrašeni prebudili, ko se je tresla zgradba. Vse se je premikalo! Toda jaz sem pričel moliti k Jehovi in nenadoma smo postali mirnejši.

Takoj nato so se pričela lomiti in izpadati okna! Padale so stene. Takrat sem zaslišal krike prestrašenih žensk in otrok. Moji hčerki sta tiho sedeli na postelji, jaz pa sem na kolenih še naprej molil k Jehovi.

Nenadoma — sredi vsega tega kričanja, majanja zgradbe in dvigovanja prahu — se je zgradba pričela rušiti! Bilo je, kot da se vozimo navzdol z dvigalom! Čeprav je ena od hčera tedaj mirno dejala, ‚Očka, to je Harmagedon‘, sem ji zagotovil, da ni.

Temu je sledil trenutek tišine — vse je bilo temno in prašno. Prostor med stropom in podom je bil visok samo še 50 centimetrov! Ujet v ruševine sem videl moji hčeri pokriti s kršjem in steklom. Pa vendar sta bili nepoškodovani — niti opraskani nista bili!

Z ulice sta moja žena Marija in hčerka Lupika gledali sesedanje zgradbe. Bili sta prepričani, da smo mrtvi. Toda med 32 družinami, ki so živele v tej zgradbi, je naša bila ena redkih preživelih!«

Šestnajstletna Judita Ramirez je že bila v šoli, ko se je pričel potres. »Učitelj je pravkar pričel narekovati učencem,« je dejala. »Nenadoma sem občutila, da se zgradba pozibava, kot da so bili v ladji na morju. Nastala je panika. Učenci so hoteli ven tako, da so razbijali okna in vrata.

Skozi okno v tretjem nadstropju sem videla, da se je polovica zgradbe zrušila, v njej pa je še vedno bilo kakšnih 500 učencev in šolskega osebja! Bala sam se, da se bo zrušil tudi naš del zgradbe. Ker stopnišča ni bilo več, smo se spustili skozi tunel, ki je bil narejen za nas. Ko smo se končno osvobodili iz ruševin, smo videli zgradbe v plamenih in zmešnjavo na ulicah.«

Na pomoč!

Kmalu po potresu je mehiška vlada naredila vse, da bi obvladala razmere. Policija, gasilci in drugi uslužbenci so s skupnimi napori poskušali rešiti čimveč življenj. V reševalnih akcijah je sodelovalo kakšnih 2800 pripadnikov vojne mornarice skupaj z desettisoči drugih. Pripravljena pa je bila tudi vojska zaradi možnih ropov. Za več kot 22 000 žrtev je bilo poskrbljeno v reševalnih središčih in kampih.

Letala so prevažala potrebščine in reševalno opremo, ki je prihajala iz domala 50 držav. Na stotine tujih strokovnjakov je prišlo kot prostovoljci. O takem sodelovanju tisočev ljudi so obširno poročala sredstva javnega obveščanja. Zaradi prizadevanj teh ljudi je bilo v desetih dneh rešenih 3 266 oseb in najmanj 17 000 pogrešanih je bilo končno najdenih. Toda reševanje preživelih ni bilo lahko.

Nevarno reševanje

Krike posameznikov, ki so bili pod ruševinami, je bilo slišati še več kot teden dni po potresu! Neki mladi prostovoljec je enostavno sedel na tla, zakopal svoj obraz v dlani in zajokal. Počutil se je tako nemočnega. Reševalci pogosto niso mogli odstraniti ruševin, ker bi se lahko zrušila cela zgradba in to je še povečavalo obup.

Na drugi strani pa je vsakič, ko so nekoga rešili, bilo čutiti radost. »Bil sem vesel, ker sem lahko rešil devet oseb,« pravi zdravnik padalec Juan Labastida. Prišel je z reševalno skupino iz Združenih držav Amerike. »Čeprav je primanjkovalo opreme,« je pojasnil, »smo se vseeno splazili v ruševine in iskali preživele. To pa ni bilo lahko.«

Takole opisuje, kako so rešili dve življenji: »Ko smo prišli do mesta, kjer je prej bila restavracija, smo uporabili posebne elektronske naprave, da bi odkrili tresljaje. Te naprave so tako občutljive, da se lahko odkrije vibracijo energije človeškega telesa. Brez njih ne bi mogli nikoli zaznati prisotnosti štirih oseb, ki so bile uklenjene tam notri! S pomočjo dolge gumijaste cevi smo pošiljali vodo in kisik v skladišče restavracije, kjer so nekaj dni bili ujeti dve ženski in dva moška.

Medtem ko je reševalna ekipa čakala zunaj, sem skupaj s strokovnjakom iz Francije pričel delati vhod v stavbo. Iste elektronske naprave so v stenah in tleh, med katerimi sva se prebijala, odkrivale šibke signale. Rečeno nama je bilo, naj se sten in tal dotikava z rokami. Če bi se zgradba pričela rušiti, bi čutila drhtenje, s stan pa bi padal prah. Sedem ur sva potrebovala, da sva dospela do preživelih.

Ko sva prišla do njih, sta oba moška bila mrtva. Ženski sta bili klinično mrtvi, vendar sva ju z umetnim dihanjem in masažo srca po 15 minutah oživela! Da, najin trud je bil poplačan!«

Je bilo vsega konec?

»V petek zvečer, dan po potresu,« pojasnjuje uslužbenec podružnice Skupnosti Stražnega stolpa v Mehiki, »so mi pokazali stanovanje Sergia Morana, ki je bilo v drugem nadstropju. Zidovi so bili popokani, težki stropi in pod pa so bili oslabljeni. Začuda je zgradba zdržala potres, čeprav so se mnoge druge v bližini zrušile in pokopale pod seboj mnoge mrtve ali ranjene žrtve.

Sosedje so bili napeti in potrti. Ves dan so mimo vozili reševalni avtomobili. Za vogalom se je vila dolga vrsta ljudi, ki so čakali, da identificirajo trupla prijateljev in družine. Ves dan sem peš hodil po tem področju. Mnoge ulice so bile zaprte, ker so se visoke stavbe nagnile in je izgledalo, da se bodo vsak čas zrušile. Ko sem slišal klicati na pomoč ljudi, ki so še vedno bili pod ruševinami, sem komaj zadrževal solze.

Nenadoma, ko sem se pogovarjal s Sergiom Moranom, se je potres ponovil! Najprej je nastala smrtna tišina. Rekel sem si: ‚Ali si samo domišljam?‘ Potem je zmanjkalo luči. Ura se je ustavila ob 19.38 — to je bilo približno 36 ur po prvem potresu. Zgradba, v kateri sem bil, se je pričela zibati sem ter tja. Vsi dvomi so izginili. Spet se je zgodilo!

Še vedno sva bila v drugem nadstropju, splezala sva proti izhodu in se postavila med podboji. Goreče sva prosila Jehovo za pomoč. Ko se je zgradba pričela majati, sva zaslišala predirno škripanje, ki je prihajalo z vrha zgradbe in po stropnikih, ki so jo podpirali. Ko sem videl, v kakšnem stanju je hiša, sem bil prepričan, da se bo podrla! Vseeno je zdržala in srečno sva uspela priti na ulico, kjer sva se znašla sredi zmešnjave, krikov in negotovosti.

Na srečo drugi potresni val ni prizadel to področje tako hudo kot prvi. V 12 dneh po potresu so zabeležili najmanj 73 tresljajev jakosti od 3,5 do 7,3 po Richterjevi lestvici!«

»In bodo veliki potresi«

Jezus Kristus je govoril, da »bodo v enem kraju za drugim potresi«, in sicer kot del »znamenja«, ki kaže, da živimo v »zaključku sestava stvari«. (Matej 24:3, 7; NS) S tem ni mislil zgolj na potrese ali tresljaje, rekel je, da »bodo veliki potresi.« (Luka 21:11; NS) Tako je nedavna katastrofa v Mehiki — skupaj z več kot 600 velikimi potresi, ki so bili po letu 1914 — potrdila, da se biblijska prerokba v naših dneh res spolnjuje.

Čeprav so Jehovine priče v Mehiki bile trenutno presenečene, pa so vseeno cenile Jezusove tolažilne besede: »Ko se bo to začelo goditi (ta različna znamenja časa konca), se vzravnajte in vzdignite glave, kajti vaše odrešenje se približuje.« (Luka 21:28) Da, zagotovljena nam je svetla bodočnost. V Božji novi ureditvi bo njegovo ljudstvo zaščiteno pred potresi in drugimi podobnimi katastrofami. (Razodetje 21:3, 4)

Najmanj 38 Jehovinih prič in tistih, ki so bili povezani z njimi, pa je v tej tragediji izgubilo življenja. Tudi materialna škoda je bila znatna. Najmanj 146 družin Jehovinih prič je izgubilo svoje domove. Biblija pravi, da »čas in razmere naklanjajo vse« in zato se lahko vsi kdaj znajdejo v težavnih razmerah. (Propovednik 9:11)

Prijazna pomoč

Jehovine priče so seveda takoj ukrepale, da bi v prizadetem področju našli vse Priče. »Čudovito je bilo videti, kako se zanimajo za nas,« pripovedujte Victor Castellanos. Več kot 5000 kg hrane je prispelo in se razdelilo prizadetim. Jehovine priče v neprizadetih področjih so v svoje domove sprejele krščanske brate, ki so ostali brez domov in z njimi delili svoje imetje.

Juan (izg. Huan) Chavez, njegova žena in dva otroka so se rešili iz ruševin in naglo odšli v šolo, da bi našli druga dva otroka. Ko so se vračali domov, je ta šestčlanska družina presenečeno zagledala veliko množico krščanskih bratov, ki se je zbrala okoli njihovega doma — med njimi so bili potujoči nadzornik in krajevni starešine.

»Mislili so, da smo še vedno pod ruševinami, in so nam želeli pomagati!« pravi gospa Chavez. »To je presenetljivo! Nikoli prej nismo srečali niti ene teh prič, ki so nam sedaj prišle pomagat.«

Da, čeprav je uničevalni potres prestrašil Mehiko, ni pogubno vplival na vero in hrabrost tamkajšnjih Jehovinih prič. Tako je, kakor je dejala prej omenjena gospa Melendrez: »Vsi smo to priložnost izkoristili, da bi govorili o upanju na Kraljestvo z vsakim, s katerim smo prišli v stik. Zaradi potresa nismo nič manj služili Jehovi. Nasprotno, čutimo, da smo močnejši v veri in bolj odločni kot kdajkoli poprej.«

[Sliki na strani 28]

Jose Melandrez starejši, njegova žena in zgradba, v kateri sta živela

[Sliki na strani 29]

Judith Ramirez je preživela rušenje šole CONALEP