Se bo svet končal z nuklearnim razdejanjem?
KOT se poroča, so do leta 1982 ‚atomske sile‘ nakopičile najmanj 50 000 nuklearnih bojnih glav. Skupna razdiralna moč tega orožja bi odgovarjala eksploziji 1 600 000 takšnih bomb, kot so jo Združene Države vrgle avgusta 1945 na Hirošimo na Japonskem.
Samo 300 superbomb iz strašne zaloge orožja bi, če bi jih odvrgli po skupnem napadu na naseljena središča Združenih Držav Amerike, izbrisalo 60 odstotkov prebivalstva in opustošilo velika področja. Američani domnevajo, da takšnih 300 megabomb ne pomeni več kot 3 odstotke sovjetskih zalog. Tudi Američani so pripravljeni, da bi Ruse uničili na podoben način.
Medtem ko politični voditelji goreče kopičijo zaloge orožja, tudi opozarjajoče pridigajo, da bodo morale svetovne sile nekega dne ‚sesti h konferenčni mizi s spoznanjem, da je razdobje oboroževanja končano in da mora človeštvo v soglasju s to resnico nekaj ukreniti ali umreti‘, je rekel amerišiki predsednik Dwight Eiseohower leta 1956. Četrt stoletja pozneje je predsednik Jimmy Carter v svojem poslovilnem govoru izrazil bojazen, da bi tisti, ki bi preživeli atomsko katastrofo, »morali živeti v strahu sredi zastrupljenih ruševin civilizacije, ki je naredila samomor«. Tudi sovjetski voditelji menijo, da bi nuklearna vojna pomenila vsesplošno razdejanje.
Albert Einstein je bil »čisti« znanstvenik, ki je iskal resnico. Pri tem je izračunal oziroma odkril formulo, ki je razkrila energijo skrito v atomu: E = mc2 (energija je masa na kvadrat svetlobne hitrosti). Pri cepljenju enega atoma ali združitvi večih atomov se sprosti velikanska količina energije. Koliko energije? No, masa, ki je sprostila energijo ob eksploziji nad Hirošimo je bila težka 1 gram.
Leta 1950, dve leti pred preskušanjem prve vodikove ali termonuklearne bombe, je Einstein opozoril, da je ‚radioaktivna zastrupitev atmosfere in s tem uničenje vsega živega na zemlji v mejah tehničnih zmožnosti«.
Svetovni voditelji pravijo, da v vseh 6000 letih »civilizacije« še ni bilo tolikšne nevarnosti. Človeštvo ima navsezadnje moč, da samo sebe uniči. Če bi se sprožile vse atomske bombe, bi uničili vsako življenje.
Planet Zemlja lahko umre: V miljoninki sekunde lahko izpuhte vsa mesta. Kjer je na tleh eksplodirala megatonska bomba je nastal krater, bolj globok kot je višina nebotičnika. Dan se je spremenil v noč, medtem ko se dvigujejo gobasti oblaki in pokrivajo kontinent, da bi zatem iz njega padal »črn dež« smrtonosnega žarčenja. Med ruševinami besnijo požari. Zogleneli ostanki psov, konj in ljudi ležijo ob podrtih hišah. V kolikor je kdo preživel, ga je ubilo žarčenje. V kolikor bo še kdo preživel, bo zbegan zaradi šoka in v svetu, kjer ne bo nobene prejšnje stvari — ne hrane, obleke, ne svetlobe, ne elektrike, sanitarnih naprav, prometnih zvez, zdravil, sorodnikov, prijateljev, policije in vlade — skratka, to ne bo več civilizacija.
Se dá to preprečiti?