Cenila sta njeni pismi

Brooke je Jehovova priča in živi v Združenih državah Amerike. Med pandemijo covida-19 je oznanjevala po pismih. Vsak teden jih je napisala veliko. Ampak po letu in pol je bila razočarana. Do takrat ji je odpisal en sam človek, pa še ta je rekel, naj mu ne piše nikoli več. Brooke se je spraševala, ali ima sploh smisel, da se še naprej trudi.

Čez nekaj časa pa je Kim, ki je tudi Jehovova priča in dela na banki, Brooke povedala, da se je pogovarjala z neko stranko. Ta ji je rekla, da ji je nekdo od Jehovovih prič poslal na roko napisano pismo. Izkazalo se je, da ga je napisala nihče drug kot Brooke! Naslednji teden je ta stranka spet prišla na banko. Med pogovorom s Kim je vprašala, ali bi lahko obiskala katerega od naših shodov, ki so takrat potekali po videokonferenci.

Nedolgo zatem je David, ki je prav tako Jehovova priča, povedal Brooke, da je eden od njegovih sodelavcev prejel njeno pismo. Nanj je naredilo velik vtis to, da je bilo pismo napisano na roko. Rekel je: »Več ljudi bi se moralo tako zanimati za druge.« David je izkoristil priložnost in mu povedal še več o Svetem pismu. Vprašal ga je, ali mu lahko prinese kakšno našo publikacijo. In moški je rekel, da bi bil tega vesel.

Jehovove priče se zavedamo, da ne moremo vedno vedeti, katero seme, ki ga na oznanjevanju posejemo, bo obrodilo. (Pridigar 11:5, 6) Ta izkušnja je Brooke pomagala videti, da njen trud na oznanjevanju vendarle ni bil zaman. (1. Korinčanom 3:6)