Bili smo rešeni pred uporniki

NEKEGA popoldneva so uporniki vdrli v naše mesto in približno dve uri streljali v zrak. Med njimi je bilo nekaj otrok v zgodnjih najstniških letih, ki so komaj nosili orožje. Bili so zelo umazani, imeli so neurejene razmršene lase in videti je bilo, da so pod vplivom drog.

Naslednjega dne se je pričelo pobijanje. Ljudi so brutalno pohabljali ali umorili. Ženske so posiljevali. Vladal je pravi kaos. Brat Amara Babawo se je s svojo družino in še štirimi ljudmi, ki so se zanimali za resnico, zatekel v mojo hišo. Bilo nas je na smrt strah.

Kmalu je prišel neki poveljnik upornikov in nam ukazal, naj se naslednje jutro javimo, da bi se pričeli uriti za vojake. Odločeni smo bili ostati nevtralni, čeprav je to pomenilo, da nas čaka smrt. Večino noči smo molili. Zgodaj naslednje jutro smo vstali, pregledali dnevni stavek in počakali na upornike, da pridejo. Toda ni jih bilo.

Pozneje so si poveljnik upornikov in štirje njegovi možje prilastili mojo hišo. Rekli so nam, naj ostanemo, zato smo doma še naprej redno imeli shode in vsak dan razpravljali o dnevnem stavku. Nekateri vojaki so dejali: »Berete dnevni stavek. Gotovo ste Jehovove priče.« Biblija jih sicer ni zanimala, vendar so nas spoštovali.

Nekega dne je prišel višji poveljnik, da bi preveril, kako gre vojakom, ki so bili nastanjeni v mojem domu. Salutiral je bratu Babawoju in mu v pozdrav stisnil roko. Nato je vojakom rezko dejal: »Ta človek je moj in vaš šef. Če bo njemu ali komu od tistih, ki so z njim, padel samo las z glave, boste v težavah. Jasno?« »Ja, gospod!« so odgovorili. Zatem nam je poveljnik izročil pismo, v katerem je bilo pripadnikom Revolucionarne združene fronte prepovedano, da nam storijo kaj žalega, ker smo miroljubni ljudje.

Nekaj mesecev pozneje so se uporniške frakcije pričele bojevati med seboj, zato smo pobegnili v sosednjo Liberijo. Tam smo se znašli v nevarnosti pred neko drugo uporniško skupino. »Smo Jehovove priče,« smo rekli. »Kaj potem piše v Janezu 3:16?« je vprašal vojak. Ko smo mu citirali ta stavek, nas je pustil oditi.

Pozneje smo prišli v stik z nekim drugim poveljnikom upornikov. Bratu Babawoju in meni je ukazal, naj odideva z njim. Zelo sva se zbala za svoje življenje. Nato nama je povedal, da je pred vojno preučeval s Pričami. Dal nama je nekaj denarja, vzel od naju pismo in ga izročil bratom v bližnji občini. Kmalu zatem sta prišla brata z materialno pomočjo in naju odvedla na varno.