Jehova nama je pomagal uspevati tam, kamor sva bila posajena

Zakonca Mats in Ann-Catrin sta leta 1979 obiskala šolo Gilead. Skozi leta sta bila »posajena« oziroma dodeljena na različna področja – v Iran, na Mavricij, v Mjanmar, Tanzanijo in Zair. V Gileadu sta od učitelja Jacka Redforda slišala nasvet, ki jima je pomagal, ko sta bila »posajena«, »izruvana« in večkrat »presajena«. Poglejmo, kaj vse sta doživela.

Povejta nam, kako sta spoznala resnico.

Mats: Moj oče je med drugo svetovno vojno živel na Poljskem. V katoliški cerkvi je videl veliko hinavščino. Vseeno je pogosto rekel: »Resnica mora obstajati!« Čez čas sem ugotovil, da je imel prav. Kupil sem veliko rabljenih knjig. Ena od njih je bila modra knjiga z naslovom Resnica, ki vodi do večnega življenja. Naslov me je pritegnil in še isto noč sem jo v celoti prebral. Zjutraj sem bil že prepričan, da sem našel resnico!

Od aprila 1972 naprej sem prebral še več publikacij, ki so jih izdale Jehovove priče. Našel sem veliko odgovorov na svoja vprašanja. Počutil sem se kot trgovec iz Jezusove ponazoritve, ki je bil pripravljen prodati vse, kar je imel, da bi lahko kupil dragocen biser. Odločil sem se, da »prodam« svoj cilj, da študiram medicino in postanem zdravnik. To sem naredil zato, da bi lahko »kupil biser« resnice, ki sem jo našel. (Mat. 13:45, 46) Krstil sem se 10. decembra 1972.

V roku enega leta so resnico sprejeli tudi moji starši in mlajši brat ter se krstili. Julija 1973 sem začel redno pionirati. V naši občini je bila simpatična duhovna sestra Ann-Catrin, ki je bila goreča pionirka. Zaljubila sva se in se leta 1975 poročila. Naslednja štiri leta sva preživela v čudovitem švedskem mestu Strömsund, kjer se je veliko ljudi zanimalo za resnico.

Ann-Catrin: Moj oče je spoznal resnico proti koncu študija na univerzi v Stockholmu. Takrat sem imela komaj tri mesece. Vseeno me je jemal s sabo na shode in oznanjevanje. Mami to ni bilo všeč in je skušala dokazati, da Priče nimajo prav. Ampak to ji ni uspelo in čez čas se je tudi ona krstila. Jaz sem se krstila pri 13 letih, pri 16-ih pa sem začela pionirati. Nekaj časa sem služila v mestu Umeå, kjer se je potrebovalo več oznanjevalcev, potem pa sem postala posebna pionirka.

Po poroki sva z možem več ljudem pomagala spoznati resnico. Ena od njih je bila najstnica Maivor, ki se je odpovedala športni karieri. Kasneje je pionirala skupaj z mojo mlajšo sestro. Leta 1984 sta bili povabljeni v šolo Gilead in danes služita kot misijonarki v Ekvadorju.

Kot misijonarja sta imela kar precej različnih dodelitev. Kako sta upoštevala nasvet »Uspevaj tam, kamor si bil posajen«?

Mats: Zaradi novih dodelitev sva bila pogosto »presajena«. Kljub temu sva se trudila, da najina vera v Jezusa ostane »globoko ukoreninjena«. (Kol. 2:6, 7) Po svojih najboljših močeh sva ga skušala posnemati, še posebej v ponižnosti. Na primer, nisva pričakovala, da se lokalni bratje in sestre prilagodijo nama. Raje sva se trudila razumeti, zakaj stvari delajo na določen način. Želela sva se naučiti več o njihovi kulturi in načinu razmišljanja. Bolj ko sva posnemala Jezusa, bolj sva imela občutek, da sva zasajena »ob potokih«. (Ps. 1:2, 3) Tako sva lahko uspevala povsod, kamor sva bila dodeljena.

Ann-Catrin: Da bi lahko drevo, ki je bilo presajeno, še naprej raslo, potrebuje sončno svetlobo. Jehova se je za naju vedno izkazal kot »sonce«. (Ps. 84:11) Dal nama je prisrčne, ljubeče in duhovne brate in sestre. Na primer, v majhni občini v Teheranu v Iranu sva občutila neverjetno gostoljubnost in radodarnost. To naju je spomnilo na gostoljubnost, o kateri lahko beremo v Svetem pismu. Želela sva si, da bi lahko tam ostala. Ampak julija 1980 so bile Jehovove priče v Iranu uradno prepovedane. Državo sva morala zapustiti v 48 urah. Dodeljena sva bila v Zair (danes Demokratična republika Kongo).

Ko sem izvedela, da sva dodeljena v Afriko, sem jokala. To, kar sem slišala o kačah in boleznih v Afriki, me je prestrašilo. Dva dobra prijatelja, ki sta tam že služila kar nekaj časa, sta nama rekla: »Saj še nikoli nista bila tam! Dajta Afriki priložnost. Bosta videla – zlezla vama bo pod kožo!« In to se je res zgodilo! Bratje in sestre so bili izredno ljubeči. Čez šest let pa sva morala zaradi prepovedi zapustiti svojo dodelitev. Takrat sem se sama pri sebi nasmehnila, saj sem ugotovila, da zdaj Jehovu govorim: »Prosim, naj ostaneva v Afriki!«

Kaj lepega sta doživela v vseh teh letih?

Mats: Omeniti moram dobra prijateljstva, ki sva jih spletla z misijonarji različnih narodnosti. Na nekaterih dodelitvah sva okusila veselje, ki ga prinese vodenje veliko svetopisemskih tečajev – včasih sva jih imela vsak po 20! Nikoli ne bom pozabil tudi ljubezni in gostoljubnosti bratov in sester v Afriki. Ko sva obiskovala občine v Tanzaniji, so nama dali »celo več, kot so lahko«. (2. Kor. 8:3) Spala sva v svojem Volkswagnovem kombiju, oni pa so poskrbeli za vse ostalo, čeprav so bili zelo revni. Nekaj posebnega pa so za naju tudi trenutki, ko sva se vsak večer skupaj usedla in se pogovarjala o tem, kar se nama je zgodilo čez dan. Nato pa sva se zahvalila Jehovu, ker je bil z nama.

Ann-Catrin: Meni je bilo v veliko veselje spoznati brate in sestre s celega sveta. Naučila sva se kar nekaj jezikov, med drugim perzijščino, francoščino, lugando in svahili. Spoznala pa sva tudi najrazličnejše kulture. Pomagala sva novim bratom in sestram, spletla dobra prijateljstva in z njimi »z ramo ob rami« služila Jehovu. (Zef. 3:9)

Navdušena sva bila tudi nad raznolikostjo in lepoto Jehovovega stvarstva. Vsakič, ko sva dobila novo dodelitev, se nama je zdelo, kot da sva se odpravila na potovanje, Jehova pa je najin vodič. Z njim sva doživela stvari, ki jih sama ne bi nikoli.

Katere težave sta imela in kako sta se z njimi spoprijela?

Mats: V vseh teh letih sva prebolela precej tropskih bolezni, vključno z malarijo. Ann-Catrin je imela tudi nekaj nujnih operacij. Prav tako naju je skrbelo za ostarele starše. Res sva hvaležna svoji družini, da je za njih potrpežljivo, ljubeče in z veseljem skrbela. (1. Tim. 5:4) Vseeno sva se včasih počutila kriva in žalostna, ker zaradi razdalje za njih nisva mogla toliko narediti.

Ann-Catrin: Leta 1983, ko sva služila v Zairu, sem hudo zbolela za kolero. Zdravnik je mojemu možu rekel: »Še danes mora zapustiti to državo!« Naslednji dan sva že bila na tovornem letalu. To je bil edini let, ki je bil na voljo, da sva lahko prišla na Švedsko.

Mats: Mislila sva, da je s tem konec najinega misijonarjenja, zato sva veliko prejokala. Ampak v nasprotju z zdravnikovimi napovedmi si je Ann-Catrin opomogla. Leto kasneje sva se lahko vrnila v Zair. Tokrat sva bila dodeljena v majhno občino, v kateri so govorili svahili, v mestu Lubumbashi.

Ann-Catrin: Ko sva bila v Lubumbashiju, sem imela spontani splav. Čeprav nisva načrtovala družine, je bilo to zame izredno boleče. Ampak v tem težkem času nama je Jehova dal darilo, ki ga nisva pričakovala. Vodila sva še več svetopisemskih tečajev kot kadar koli prej. V manj kot enem letu je število oznanjevalcev v občini zraslo s 35 na 70, število prisotnih na shodih pa s 40 na 220. Bila sva polno zaposlena z oznanjevanjem in Jehova je najin trud bogato blagoslovil. To mi je pomagalo, da sem se počutila boljše. Še danes pogosto razmišljava o najinem otročičku. Komaj čakava, da vidiva, kako bo Jehova v raju popolnoma zacelil najine čustvene rane.

Mats: Kasneje je Ann-Catrin postala zelo slabotna in kar naprej je bila utrujena, meni pa so odkrili raka debelega črevesja v četrtem stadiju. Imel sem težko operacijo, ampak danes sem veliko boljše. Ann-Catrin pa po svojih najboljših močeh služi Jehovu.

Ugotovila sva, da nisva edina s težavami. Potem ko je bil leta 1994 genocid v Ruandi, sva obiskala kar nekaj bratov in sester v begunskih taboriščih. Njihova vera, zdržljivost in gostoljubnost so za naju dokaz, da lahko z Jehovovo pomočjo zdržimo vsako preizkušnjo. (Ps. 55:22)

Ann-Catrin: Še en hud udarec sva doživela, ko sva bila leta 2007 na posvetitvi podružnice v Ugandi. Po programu sva skupaj s približno 25 misijonarji in betelčani z avtobusom potovala proti Nairobiju v Keniji. Preden smo prišli do meje s Kenijo, se je v nas čelno zaletel tovornjak. Voznik in pet najinih prijateljev so bili v trenutku mrtvi, ena sestra pa je umrla kasneje v bolnišnici. Komaj čakava, da jih spet vidiva! (Job 14:13–15)

Fizične poškodbe, ki sem jih utrpela med nesrečo, so se mi sčasoma zacelile. Ampak oba z Matsom sva bila ena od mnogih potnikov, ki se jim je pojavila posttravmatska stresna motnja. Panične napade sem imela ponoči in pogosto sem se zbudila s simptomi, podobnimi infarktu. To je bilo res strašljivo. Pomagali so nama tolažilni svetopisemski stavki in goreča molitev k Jehovu. Poiskala sva tudi strokovno pomoč, ki nama je zelo koristila. Sedaj simptome lažje obvladujeva in prosiva Jehova, naj nama pomaga tolažiti tiste, ki se borijo s podobnimi težavami.

Rekla sta, da vaju je Jehova v težkih situacijah nosil kot »surova jajca«. Kaj sta s tem mislila?

Mats: V svahiliju obstaja rek »Tumebebwa kama mayai mabichi«, kar pomeni »nosili so nas kot surova jajca«. Tako kot previdno nosimo surova jajca, da se ne bi razbila, naju je Jehova nežno podpiral na vsaki dodelitvi. Nič nama ni manjkalo. Pravzaprav sva imela še več, kot sva potrebovala. Jehovovo ljubezen in podporo sva med drugim čutila v tem, kako sočutno je z nama ravnal Vodstveni organ.

Ann-Catrin: Omenila bom en primer, ko sva občutila Jehovovo nežno podporo. Nekega dne so mi sporočili, da je moj oče na intenzivni negi v bolnišnici na Švedskem. Mats je ravno prebolel malarijo. Ker nisva imela dovolj denarja, da bi kupila letalski karti, sva se odločila, da bova prodala avto. Nato pa sva dobila dva telefonska klica. Najprej sta naju klicala neka zakonca, ki sta slišala za najino situacijo. Želela sta plačati eno karto. Potem pa naju je klicala starejša sestra, ki je imela nekaj privarčevanega denarja v škatli, na katero je napisala »Za nekoga v stiski«. Jehova je v nekaj minutah poskrbel za naju! (Heb. 13:6)

Kaj sta se naučila v 50 letih polnočasne službe?

Ann-Catrin: Naučila sem se, kako resnične so Jehovove besede: »Če boste ostali mirni in mi zaupali, boste močni.« Če zaupamo Jehovu, naše bitke na nek način postanejo njegove. (Iza. 30:15; 2. krn. 20:15, 17) Na vsaki dodelitvi sva dala vse od sebe. In Jehova naju je blagoslovil bolj, kot sva si lahko predstavljala. Nič drugega nama ne bi prineslo toliko veselja.

Mats: Zame je bil najpomembnejši pouk to, da se moram v vsaki situaciji zanesti na Jehova, pa bo on vse uredil. (Ps. 37:5) Niti enkrat naju ni pustil na cedilu. Njegovo podporo občutiva še sedaj, ko delava v Betelu v Mjanmaru.

Upava, da se bo še veliko mladih odločilo narediti več za Jehova. Prepričana sva, da bodo občutili enako vdano ljubezen, kot jo je Jehova izkazal nama. Samo dovoliti mu morajo, da jih naredi uspešne tam, kamor bodo posajeni.