Živimo po veri, ne pa po tem, kar vidimo

Malo pred obleganjem in uničenjem Jeruzalema je apostol Pavel napisal, da morajo kristjani kot dobri vojaki Kristusa pričakovati težave ter da ne smejo dajati prednosti lastnemu ugodju in užitkom. (2. Tim. 2:3, 4) Ta brezbožni svet bo kmalu doletelo uničenje, zato potrebujemo trdno vero, da bomo ostali osredotočeni na duhovne stvari. (2. Kor. 4:18; 5:7) Oglej si videoposnetek Živimo po veri, ne pa po tem, kar vidimo. (Pojdi na jw.org in poglej pod PUBLIKACIJE > VIDEOPOSNETKI.) Bodi pozoren, kako je pretirana navezanost na materialne stvari postala smrtonosna zanka za Nahama in Abitalo. Nato pa preglej naslednja vprašanja.

1. Kaj je bila v prvem stoletju »gnusoba, ki [...] stoji na svetem kraju,« in kateri odločen korak so morali narediti kristjani, ki so živeli v Jeruzalemu? (Mat. 24:15, 16) 2. Zakaj je bila za odhod iz mesta potrebna vera? 3. Katere žrtve so bile povezane z odhodom? 4. Zakaj sta Naham in Abitala z odhodom odlašala? (Mat. 24:17, 18) 5. S katerim dodatnim preizkusom vere se je srečala Rahela ob odhodu iz Jeruzalema? (Mat. 10:34–37; Mar. 10:29, 30) 6. S čim je Etan dal dober zgled v veri in zaupanju v Jehova? 7. S katerimi težavami so se kristjani spoprijemali v Peli? 8. Kako je vera Nahamu in Abitali postopoma slabela? 9. Kako je Jehova skrbel za kristjane v Peli? (Mat. 6:33; 1. Tim. 6:6–8) 10. Kako lahko posnemamo Abrahama in Saro, zdaj ko se bližamo koncu sedanje stvarnosti? (Heb. 11:8–10) 11. S čim sta Naham in Abitala sama sebe prepričala, da se vrneta v Jeruzalem, in zakaj je bilo njuno razmišljanje napačno? (Luk. 21:21) 12. Kakšno je bilo resnično stanje v Jeruzalemu, ko sta se Naham in Abitala vrnila? 13. Zakaj moramo sedaj, preden pride konec te stvarnosti, okrepiti svojo vero? (Luk. 17:31, 32; 21:34–36)

Živeti po veri pomeni, da 1. zaupamo v smernice, ki nam jih daje Jehova, 2. pustimo, da nas te smernice vodijo, in 3. kažemo, da so nam duhovne stvari pomembnejše od materialnih. Vedno bodimo odločeni živeti po veri in zaupajmo v to, da »svet mineva in njegove želje prav tako, kdor pa izpolnjuje Božjo voljo, ostane za večno«. (1. Jan. 2:17)