Oznanjevanje – delo, s katerim odsevamo sočutje
1 Jezus je opazil, da so bili ljudje, ki so prisluhnili njegovemu sporočilu, »izmučeni in razkropljeni kakor ovce brez pastirja«. (Mat. 9:36) Nežno in ljubeče jih je učil o Jehovovih poteh, jih tolažil in sočutno skrbel za njihove duhovne potrebe. S poglobljenim premišljevanjem o tem, kako je ravnal Jezus, se učimo razmišljati in čutiti kakor on, in to lastnost – sočutnost – lahko potem kažemo pri oznanjevanju.
2 Samo za trenutek premislimo o tem, kako se je Jezus odzval, ko so k njemu pristopili ljudje, ki so obupno potrebovali pomoč. (Luk. 5:12, 13; 8:43–48) Do ljudi s posebnimi okoliščinami je bil obziren. (Mar. 7:31–35) Zavedal se je občutkov drugih in jim pokazal, da se zanje zanima. Ni jih sodil po zunanjem videzu. (Luk. 7:36–40) Zares, Jezus je popolnoma odseval najglobljo sočutnost našega Boga.
3 »Zasmilili so se mu«: Jezus ni oznanjeval zgolj iz občutka dolžnosti. Ljudje ‚so se mu smilili‘. (Mar. 6:34) Podobno tudi mi danes ljudem ne prinašamo samo sporočila, temveč se trudimo rešiti njihovo dragoceno življenje. Skušaj razumeti, zakaj se ljudje odzovejo, tako kot se. Kaj jih skrbi oziroma obremenjuje? Ali jih lažni verski voditelji zapostavljajo in zavajajo? Če se bomo za druge pristno zanimali, jih bomo s tem morda spodbudili, da bodo prisluhnili dobri novici. (2. Kor. 6:4, 6)
4 Sočutje se dotakne srca. Naj ponazorimo: Neka ženska je utrpela tragično izgubo svoje trimesečne hčerkice. Ko sta se pri njej doma oglasili dve Pričevalki, ju je povabila naprej, zato da bi ovrgla njuno pojasnilo, zakaj Bog dopušča trpljenje. Vendar je ženska kasneje napisala: »Z velikim sočutjem sta me poslušali in ko sta odhajali, sem se počutila veliko bolje, zato sem se strinjala, da me ponovno obiščeta.« Ali si prizadevaš biti sočuten do vsakogar, s katerim na oznanjevanju prideš v stik?
5 Če bomo do drugih sočutni, jih bomo lahko zares potolažili. S takšnim ravnanjem pa bomo slavili Jehova, »Očeta najgloblje usmiljenosti«. (2. Kor. 1:3)