Pohvala poživlja
1 »Ali danes nisem bila pridna punčka?« je dekletce ihtelo pred spanjem. Njeno mamico je to vprašanje osupnilo. Čeprav je opazila, kako zelo se je njena deklica tega dne trudila lepo vesti, ni izrekla niti ene same pohvalne besede. Solze tega dekletca bi nas morale spomniti na to, da vsi mi – mlajši ali starejši – potrebujemo pohvalo. Ali ljudi okoli nas poživimo s tem, da jim izrazimo hvaležnost za to, kar dobrega storijo? (Preg. 25:11)
2 Veliko dobrih razlogov imamo, da sokristjane pohvalimo. Starešine, strežni služabniki in pionirji si marljivo prizadevajo izpolnjevati svoje odgovornosti. (1. Tim. 4:10, SSP; 5:17) Bogaboječi starši naredijo vse, kar je v njihovi moči, da svoje otroke vzgajajo tako, kot je všeč Jehovu. (Efež. 6:4) Krščanski mladi bijejo hudo bitko, da se upirajo ‚duhu tega sveta‘. (1. Kor. 2:12; Efež. 2:1–3) Spet drugi zvesto služijo Jehovu kljub vedno višji starosti, zdravstvenim težavam oziroma drugim preizkušnjam. (2. Kor. 12:7) Takšni si zaslužijo pohvalo. Ali jih za njihov hvalevredni trud tudi res pohvalimo?
3 Osebno in določno: Vsi zares cenimo pohvale, ki jih slišimo z odra. Vendar je še bolj poživljajoče, kadar nas kdo osebno pohvali. Pavel je denimo v 16. poglavju svojega pisma Rimljanom med drugimi določno pohvalil tudi Febo, Prisko in Akvila, Trifeno, Trifozo in Perzido. (Rim. 16:1–4, 12) Kako poživljajoče so morale biti njegove besede za te zveste posameznike! Našim bratom in sestram takšna pohvala zagotavlja, da jih drugi potrebujejo, ter nas med seboj še bolj zbliža. Ali si v zadnjem času koga določno pohvalil? (Efež. 4:29)
4 Iz srca: Da bi bila pohvala zares poživljajoča, mora biti iskrena. Ljudje lahko začutijo, ali govorimo iz srca ali pa se le ‚dobrikamo z jezikom‘. (Preg. 28:23) Če si dejavno prizadevamo, da bi pri drugih opazili dobre lastnosti, bo to naše srce spodbujalo, da jih pohvalimo. Bodimo radodarni s pristno pohvalo, saj vemo, »kako dobrodejna je beseda o pravem času«. (Preg. 15:23, SSP)