Ali te ovira pri oznanjevanju?
1 Mnogo ljudi je zelo zaposlenih. In Jehovove priče smo med najbolj zaposlenimi – preučujemo Božjo Besedo, obiskujemo občinske shode in sodelujemo v terenski službi. Poleg tega smo zaposleni s svetnim delom, z gospodinjstvom, s šolo ter mnogimi drugimi odgovornostmi, in vse to nam jemlje čas. To je še posebej izziv za družinske poglavarje.
2 Zaradi neugodnih gospodarskih razmer morajo družinski poglavarji v raznih krajih morda dolgo in trdo delati, da bi zaslužili za preživetje. Ko jim zahtevno svetno delo vzame večino časa in moči, ju ne morejo več dosti nameniti oznanjevanju. Ker so dolžni gmotno poskrbeti za svojo družino, nekateri morda menijo, da se lahko oznanjevanju posvetijo le minimalno. (1. Tim. 5:8) Nedvomno je danes s tem, da si priskrbimo osnovne življenjske potrebščine, povezanih veliko pritiskov. Vendar pa nas svetno delo ne bi smelo ovirati pri oznanjevanju dobre novice. (Mar. 13:10) Zato je dobro, da raziščemo svoje trenutne okoliščine.
3 Ker se razmere v svetu nenehno spreminjajo, bi se družinski poglavar morda lahko nagibal k temu, da bi preveč časa zapravil za svetno delo z namenom, da bi si ustvaril denarno zalogo za nepredvidene težave. (1. Kor. 7:31) Ali bo družina, ker je morda videti, da lahko dodatno svetno delo zagotovi več gmotnih reči oziroma več priložnosti za rekreacijo in razvedrilo, srečnejša in zadovoljnejša, če bo to narejeno na škodo časa, ki naj bi ga namenili duhovnim prizadevanjem in rednemu udeleževanju shodov? Nedvomno se bomo hoteli ogibati vsega, kar bi lahko ogrozilo našo duhovnost. Pri tem je modro, da upoštevamo Jezusov nasvet, naj si ‚nabiramo zaklade v nebesih‘ in se ‚bogatimo v Bogu‘. (Mat. 6:19–21; Luk. 12:15–21)
4 Na prvo mesto dajaj delo v prid Kraljestva: Jezus je svoje sledilce poučil, naj duhovne reči dajo pred vse drugo. Spodbudil jih je: »Ne skrbite torej in ne govorite: Kaj bomo jedli? ali kaj bomo pili? ali kaj bomo oblekli?« Zakaj je to rekel? Pojasnil je: »Saj Oče vaš nebeški ve, da vsega tega potrebujete.« Če smo o tem zares prepričani, nas ne bo nič odvrnilo, da ne bi delali tega, kar je Jezus dejal zatem: »Iščite najprej kraljestva Božjega in njegove pravičnosti, in vse to [nujne gmotne reči] vam bo pridano.« Da, Bog bo poskrbel za to! (Mat. 6:31–33) Sedaj gotovo ni čas, da bi nas motila pretirana skrb za preživetje ali pa želja, da bi udobno živeli v stvarnosti, ki bo kmalu le še zgodovina. (1. Pet. 5:7; 1. Jan. 2:15–17)
5 Glavni namen svetne zaposlitve je ta, da človek poskrbi za svoje gmotne potrebe. Toda koliko potrebujemo? Apostol Pavel je napisal: »Če pa imamo hrane in odeje, bodimo s tem zadovoljni.« Ali skušamo pridobiti več od tega? Če da, potem bomo morda želi posledice, pred katerimi je svaril Pavel: »Kateri pa hočejo biti bogati, padejo v izkušnjavo in past in v mnoga poželenja, nespametna in škodljiva, ki pogrezajo ljudi v pogubljenje in pogin.« (1. Tim. 6:8, 9; Mat. 6:24; Luk. 14:33) Kako lahko ugotovimo, ali nas ovirajo pretirane želje?
6 Če zaradi svetnih prizadevanj le minimalno sodelujemo v terenski službi oziroma ne uvidevamo, da se moramo žrtvovati v prid dobre novice, potem moramo spremeniti naš prednostni vrstni red. (Heb. 13:15, 16) Če bomo živeli bolj skromno, bomo precej laže odstranili to oviro pri našem oznanjevanju. Naš čas in moči bi morali vedno najprej namenjati delu v prid Kraljestva.
7 Trud, ki ni zaman: Pavlove besede nas spodbujajo, naj bomo vedno ‚obilni v delu Gospodovem, vedoč, da naš trud ni prazen v Gospodu‘. (1. Kor. 15:58) Glavno ‚Gospodovo delo‘ je oznanjevanje Kraljestva in pridobivanje učencev. (Mat. 24:14; 28:19, 20) Da bi v njem kar največ sodelovali, bi morali vsak teden nekaj časa nameniti terenski službi ter se truditi, da tega časa ne bi porabili za nobeno drugo dejavnost. (Efež. 5:15–17) Potem nas pri strežbi ne bo oviralo niti svetno delo niti kar koli drugega.
8 Kadar se damo na razpolago, da druge seznanimo z biblijskimi resnicami, nas to navda z večjo srečo, ki izvira iz dajanja. (Dej. 20:35, SSP) S tem ko sodelujemo v oznanjevanju Kraljestva, lahko z zaupanjem zremo v prihodnost, ‚kajti Bog ni krivičen, da bi pozabil delo naše in ljubezen, ki smo jo pokazali do imena njegovega‘. (Heb. 6:10)