V nevarnosti so življenja!
1 Biblija jasno pove, da Jehova želi, »da se rešijo vsi ljudje«. Vendar je res tudi to, da so življenjski obeti milijard ljudi na zemlji odvisni od tega, kakšno stališče imajo do Boga Jehova in njegovega Kraljestva, katerega kralj je Jezus Kristus. Pravilno stališče lahko temelji le na ‚[točnem, NW] spoznanju resnice‘. (1. Tim. 2:3, 4) Čeprav ljudi seznanjamo s tem, da bo zemlja kmalu očiščena vse hudobije, da bo tako lahko nastopil Božji novi svet pravičnosti, nam je bilo tudi naročeno, naj opravljamo pomembno življenje rešujoče delo. (Mat. 24:14; 28:19, 20; Rim. 10:13–15)
2 Zakaj tako nujno? Jezus je svaril glede ‚velike stiske, kakršne ni bilo od začetka sveta‘. (Mat. 24:21) Ta stiska bo dosegla vrhunec v harmagedonu. (Raz. 16:16) Med množicami ljudi, ki bodo uničeni, če se ne bodo odzvali na dobro novico, bodo naši neverni sorodniki, sosedi, sodelavci, sošolci ter znanci. Toda nam je važno, da pridemo do ‚vseh ljudi‘, s čimer posnemamo Boga, ki je ljubezen do celotnega človeštva pokazal s tem, ko je dal svojega Sina, Jezusa Kristusa, v odkupnino za vse. (Jan. 3:16) Goreče si moramo prizadevati povabiti vse, naj zbežijo na Božji varen kraj. Če bomo temeljito opravili oznanjevalsko delo, se bomo lahko ognili krvne krivde. (Ezek. 33:1–7; 1. Kor. 9:16)
3 Kaj je naš cilj? Pomembnost oznanjevalskega dela je poudarjena v vsej Božji Besedi. Kakor se je izrazil apostol Pavel, nas »ljubezen Kristusova priganja«, da živimo v skladu z Božjimi potmi. (2. Kor. 5:14) Poleg tega Stražni stolp pogosto poudarja, da smo dolžni oznanjevati. Po Naši kraljestveni strežbi nenehno dobivamo napotke, kako oznanjevati. Starešine organizirajo to delo in nas spodbujajo, da v njem sodelujemo. Drugi oznanjevalci nas vabijo, da gremo skupaj z njimi v strežbo. Veliko slišimo o tem, kako pripraviti predstavitev, ponuditi revije in drugo literaturo, opravljati ponovne obiske, voditi biblijski pouk ter izrabiti vsako priložnost za pričevanje. Vse to nam pomaga doseči cilj, namreč rešiti življenja ljudi. (1. Kor. 9:22, 23; Efež. 1:13)