Oznanjevati dobro novico s trdnim prepričanjem

¹ Na začetku prvega stoletja je Jezus Kristus svojim sledilcem naročil, naj oznanjujejo dobro novico o Kraljestvu in ‚pridobivajo v učence vse narode‘. (Mat. 24:14; 28:19, 20) Jehovove priče smo to njegovo naročilo vzeli resno, tako da je do konca 20. stoletja naša krščanska bratovščina porastla na več kot 5.900,000 učencev v 234 deželah. Kako velik vzklik hvale našemu nebeškemu Očetu!

² Sedaj smo stopili v 21. stoletje. Naš Nasprotnik skuša zahrbtno ovirati naše glavno delo, namreč oznanjevanje Kraljestva in pridobivanje učencev. S pritiski te stvarnosti si prizadeva, da bi nam preusmeril pozornost, vzel čas in izčrpal moči z mnogimi nepomembnimi skrbmi in posli. Namesto da bi tej stvarnosti dovolili, naj nam narekuje, kaj je v življenju pomembno, smo iz Božje Besede ugotovili, kaj je najpomembnejše, namreč izpolnjevanje Jehovove volje. (Rim. 12:2) To pomeni, da ubogamo svetopisemski opomin, naj ‚oznanjamo besedo o priliki in nepriliki ter izpolnimo službo svojo‘. (2. Tim. 4:2, 5)

³ Trdno se prepričajmo: Kristjani moramo ‚stati popolni in trdno prepričani v vsej volji Božji‘. (Kol. 4:12) Beseda »prepričanje« je pojasnjena kot »biti močno prepričan o čem oziroma verjeti v kaj; stanje prepričanega človeka«. Kristjani moramo biti prepričani, da je Božja preroška beseda zanesljiva in da sedaj živimo globoko v času konca. Verjeti moramo tako močno, kot je verjel apostol Pavel, ki je rekel, da je dobra novica »moč Božja v zveličanje vsakemu, ki veruje«. (Rim. 1:⁠16)

⁴ Satan uporablja hudobne ljudi in sleparje, ki so sami zavedeni, da vplivajo na druge in jih zavajajo. (2. Tim. 3:13) Pred tem smo vnaprej posvarjeni, zato ukrepajmo in si utrjujmo prepričanje o tem, da imamo resnico. Ne dovolimo, da bi nam skrbi življenja udušile gorečnost, ampak raje dajajmo delo v prid Kraljestva na prvo mesto. (Mat. 6:33, 34) Tudi ne želimo izgubiti izpred oči nujnosti časa, morda z razmišljanjem, da je konec te stvarnosti še daleč. Konec se namreč vedno bolj približuje. (1. Pet. 4:7) Čeprav morda menimo, da razširjanje dobre novice v nekaterih deželah ni tako uspešno, glede na to, koliko se je tam že pričevalo, pa moramo delo opozarjanja nadaljevati. (Ezek. 33:7–9)

⁵ V tem poznem času se zastavlja nekaj bistvenih vprašanj: ‚Ali resno jemljem Jezusovo nalogo, naj pridobivam učence? Ali na oznanjevanju kažem trdno prepričanje o tem, da je Kraljestvo resničnost? Ali sem odločen, kar največ sodelovati v tej strežbi, ki rešuje življenje?‘ Ker se zavedamo, kako globoko v času konca živimo, moramo paziti nase in na naše oznanjevanje ter poučevanje. Če bomo tako delali, bomo rešili sebe in tiste, ki nas poslušajo. (1. Tim. 4:16) Kako pa si lahko kot strežniki utrdimo prepričanje?

⁶ Posnemajmo Tesaloničane: Apostol Pavel je bratom v Tesaloniki, spominjajoč se njihovega prizadevanja, rekel: »Evangelij naš ni prišel samo v besedi do vas, ampak tudi v moči in v svetem Duhu in v mnogem prepričanju [s trdnim prepričanjem, NW]; kakor veste, kakšni smo se med vami izkazali zaradi vas. In vi ste postali posnemalci naši in Gospodovi, sprejemši besedo v mnogi stiski z veseljem svetega Duha.« (1. Tes. 1:5, 6, poudarili mi.) Da, Pavel je pohvalil tesaloniško občino, ker je kljub mnogim stiskam oznanjevala goreče in s trdnim prepričanjem. Zakaj pa so lahko bili takšni? Gorečnost in prepričanje, ki so ju videli pri apostolu Pavlu ter njegovih sodelavcih, sta nanje močno pozitivno vplivali. Kako to?

⁷ Življenje Pavla in njegovih popotnih spremljevalcev je pričalo o tem, da jih podpira Božji duh in da so iz vsega srca verjeli v to, kar so oznanjevali. Preden sta Pavel in Sila prišla v Tesaloniko, so z njima v Filipih grdo ravnali. Brez sojenja so ju pretepli, zaprli in vklenili v kladi. Vendar to težavno doživetje ni udušilo njune gorečnosti za dobro novico. Osvobojena sta bila z božanskim posegom, zaradi česar se je spreobrnil ječar in njegova hiša, brata pa sta lahko nadaljevala svojo strežbo. (Dej. 16:19–34)

⁸ V moči Božjega duha je Pavel prišel v Tesaloniko. Tam se je zaposlil, da bi poskrbel za svoje potrebe, nato pa se je povsem razdajal pri poučevanju Tesaloničanov o resnici. Ni omahoval oznanjevati dobro novico ob vsaki priložnosti. (1. Tes. 2:9) Pavlovo oznanjevanje s trdnim prepričanjem je tako zelo vplivalo na tamkajšnje ljudi, da so nekateri opustili svoje prejšnje malikovalsko čaščenje in postali služabniki pravega Boga, Jehova. (1. Tes. 1:8–10)

⁹ Novih vernikov preganjanje ni oviralo, da ne bi oznanjevali dobre novice. Novonajdena vera in trdno prepričanje, da bodo doživeli večne blagoslove, sta Tesaloničane spodbujala k oznanjevanju resnice, ki so jo tako navdušeno sprejeli. Ta občina je postala tako dejavna, da se je novica o njihovi veri in gorečnosti razširila v druge dele Makedonije in celo v Ahajo. Ko jim je Pavel pisal svoje prvo pismo, so bila njihova dobra dela že zelo znana. (1. Tes. 1:7) Kakšen izreden zgled!

¹⁰ Spodbujeni z ljubeznijo do Boga in ljudi: Kako lahko mi danes, podobno kot Tesaloničani, ohranjamo trdno osebno prepričanje, ko oznanjujemo dobro novico? O Tesaloničanih je Pavel napisal: ‚Neprestano se spominjamo dela vašega v veri in truda v [iz, pdč. op. v NW ] ljubezni.‘ (1. Tes. 1:3) Očitno je, da so močno, iskreno ljubili Boga Jehova in ljudi, katerim so oznanjevali. To je bila ista ljubezen, ki je vzgibavala Pavla in njegove sodelavce, da so Tesaloničanom dali ‚ne samo evangelij Božji, ampak tudi duše svoje‘. (1. Tes. 2:8)

¹¹ Podobno tudi nas močna ljubezen do Jehova in bližnjih vzgibava, da želimo docela sodelovati v oznanjevalskem delu, ki nam ga je Bog dal za opravit. S takšno ljubeznijo se zavedamo, da je širjenje dobre novice naša lastna odgovornost, ki smo jo dobili od Boga. Če pozitivno in s cenjenjem poglobljeno premišljujemo o vsem, kar je Jehova naredil za nas, da bi nas usmerjal k ‚resničnemu življenju‘, nas to vzgibava, da drugim govorimo o istih čudovitih resnicah, v katere sami verjamemo iz vsega srca. (1. Tim. 6:⁠19)

¹² Medtem ko smo zaposleni v oznanjevalskem delu, mora naša ljubezen do Jehova in ljudi nenehno rasti. To nas bo spodbujalo k temu, da bomo vedno več sodelovali v pohišni strežbi in vseh drugih oblikah pričevanja, ki se nam odprejo. Izkoristili bomo priložnosti za neformalno pričevanje sorodnikom, sosedom in znancem. Čeprav morda večina ljudi zavrne dobro novico, ki jo ponujamo, in si bodo nekateri prizadevali ovirati oznanjevanje Kraljestva, pa mi občutimo notranjo radost. Zakaj? Ker vemo, da smo dali vse od sebe, da bi ljudem pričevali o Kraljestvu in jim pomagali do rešitve. Jehova pa bo blagoslovil naše prizadevanje, da bi našli dobrosrčne posameznike. Tudi kadar se na nas zgrnejo pritiski življenja in si Satan prizadeva oslabiti našo radost, lahko ohranjamo trdno prepričanje in gorečnost pri pričevanju drugim. Kadar vsi naredimo svoj del, se to vidi v močnih, gorečih občinah, kot je bila tesaloniška.

¹³ Med preizkušnjo se nikoli ne vdajmo: Prepričanje potrebujemo, tudi ko se spoprijemamo z različnimi preizkušnjami. (1. Pet. 1:6, 7) Jezus je svojim učencem jasno povedal, da ‚jih bodo sovražili vsi narodi‘, če ga bodo posnemali. (Mat. 24:9) Pavel in Sila sta to doživela, ko sta bila v Filipih. Poročilo iz 16. poglavja Dejanj pravi, da so ju vrgli v notranjo ječo in zaprli v kladi. Navadno je bila osrednja ječa neke vrste dvorišče ali veža, okoli katere so bile celice, ki so imele to prednost, da sta v njih prišla svetloba in zrak. Notranja ječa pa ni bila osvetljena, bila pa je tudi manj prezračena. Pavel in Sila sta se morala spoprijemati s temo, vročino in zadahom te bedne celice. Ali si lahko predstavljate, kakšno bolečino sta občutila, medtem ko sta bila ure zaprta v kladi s hrbtom, razbrazdanim in krvavečim od bičanja?

¹⁴ Pavel in Sila sta kljub tem preizkušnjam ostala zvesta. Pokazala sta iskreno prepričanje, to pa ju je okrepilo, da sta služila Jehovu ne glede na preizkušnjo. Njuno prepričanje je poudarjeno v 25. vrstici 16. poglavja, kjer piše, da sta »molila in pela hvalnice Bogu«. Čeprav sta bila v notranji ječi, sta bila tako zelo prepričana o Božjem odobravanju, da sta pela dovolj glasno, da so ju slišali tudi drugi zaporniki! Danes moramo biti mi podobno prepričani, ko se spoprijemamo s preizkušnjami naše vere.

¹⁵ Hudič nas napada s številnimi preizkušnjami. Nekateri doživljajo preganjanje od družine. Mnogi naši bratje se spoprijemajo s pravnimi izzivi. Morda se spoprijemajo z nasprotovanjem odpadnikov. Tukaj so še gmotna bremena in skrb za vsakdanji kruh. Mladi se v šoli spoprijemajo s pritiski vrstnikov. Kako se lahko uspešno spoprijemamo s temi preizkušnjami? Kaj je potrebno, da bi kazali prepričanje?

¹⁶ Najprej in predvsem moramo ohranjati tesen oseben odnos z Jehovom. Ko sta bila Pavel in Sila zaprta v notranji ječi, nista tistega časa porabila za pritoževanje glede razmer, v katerih sta se znašla, oziroma za to, da bi se pomilovala. Takoj sta se v molitvi obrnila na Boga in ga slavila s pesmijo. Zakaj? Ker sta imela tesen oseben odnos s svojim nebeškim Očetom. Zavedala sta se, da trpita zaradi pravičnosti in da je njuna rešitev v Jehovovih rokah. (Ps. 3:⁠8)

¹⁷ Tudi mi danes moramo upati v Jehova, kadar se spoprijemamo s preizkušnjami. Pavel nas kristjane spodbuja, da ‚naj se Bogu naznanjajo želje naše. In mir Božji, ki presega ves razum, bo čuval in ohranil srca naša in misli naše.‘ (Fil. 4:6, 7) Kako tolažilno je vedeti, da Jehova ne bo dovolil, da bi se sami spoprijemali s preizkušnjami! (Iza. 41:10) On je vedno z nami, dokler mu služimo z resničnim prepričanjem. (Ps. 46:⁠7)

¹⁸ Nadaljnja pomembna pomoč pri izkazovanju prepričanja je ta, da ostajamo zaposleni v Jehovovi službi. (1. Kor. 15:58) Pavla in Sila so vrgli v ječo, ker sta bila zaposlena z oznanjevanjem dobre novice. Ali sta zaradi preizkušenj prenehala oznanjevati? Ne, to sta delala še naprej, celo v ječi. In ko sta bila izpuščena, sta odpotovala v Tesaloniko ter odšla v judovsko sinagogo, da bi ‚se razgovarjala z njimi [Judi] na podlagi pisem‘. (Dej. 17:1–3) Ko močno verjamemo v Jehova, in smo prepričani, da imamo resnico, nas nobena stvar »ne bo mogla ločiti od ljubezni Božje, ki je v Kristusu Jezusu, Gospodu našem«. (Rim. 8:35–39)

¹⁹ Sodobni zgledi trdnega prepričanja: Tudi danes obstaja mnogo očitnih zgledov tistih, ki so podobno kot Pavel in Sila pokazali trdno prepričanje. Neka sestra, ki je preživela koncentracijsko taborišče Auschwitz, pripoveduje o neomajni veri in prepričanju, ki so ju tam pokazali bratje in sestre. Ona pravi: »Nekoč se mi je med zasliševanjem neki častnik približal s stisnjenimi pestmi. ‚Kaj naj naredimo z vami?‘ je zakričal. ‚Če vas aretiramo, vam ni mar. Če vas zapremo, ste povsem brezskrbni. Če vas pošljemo v koncentracijsko taborišče, se ne vznemirjate. Ko vas obsodimo na smrt, stojite povsem brezskrbno. Kaj naj naredimo z vami?‘ « Kako se nam utrjuje vera, ko v takšnih težavnih okoliščinah vidimo vero naših bratov in sester! Nenehno so prosili Jehova, naj jim pomaga zdržati.

²⁰ Prav gotovo se spominjamo tudi prepričanja mnogih naših bratov nakljub narodnostnemu sovraštvu, ki je nedavno postalo tako očitno. Čeprav so se odgovorni bratje znašli v nevarnih okoliščinah, pa so odločeni skrbeti za to, da so njihovi bratje in sestre duhovno nahranjeni. Vsi še naprej zvesto vztrajajo, močno prepričani, da ‚nobeno orodje, narejeno zoper njih, ne bo imelo uspeha‘. (Iza. 54:⁠17)

²¹ Mnogo bratov in sester z neverujočimi zakonci prav tako kaže močno vero in zdržljivost. Nekemu bratu z Gvadelupa je neverujoča žena zelo nasprotovala. Skušala ga je odvrniti od obiskovanja krščanskih shodov oziroma ga pri tem ovirati, tako da mu ni pripravila obrokov oziroma mu ni oprala, zlikala in zakrpala oblačil. Včasih z njim več dni ni želela govoriti. Toda ta brat je lahko vse to prestal, tako da je dokazoval iskreno prepričanje pri služenju Jehovu in da ga je v molitvi prosil za pomoč. Kako dolgo? Kakih 20 let, preden se je ženino srce postopoma pričelo spreminjati. Sedaj se lahko resnično veseli, saj je žena pričela upati v Božje kraljestvo.

²² Navsezadnje pa ne smemo pozabiti trdnega prepričanja naših mladih bratov in sester, ki gredo vsak dan v šolo in se spoprijemajo s pritiski vrstnikov ter z drugimi izzivi. Neka mlada Priča je glede pritiska, da bi se v šoli prilagodila, dejala: »Ko si v šoli, te vsi neprestano spodbujajo, da bi bil malo uporen. Mladi te bolj spoštujejo, če storiš kaj, kar meji na uporništvo.« S kakšnim pritiskom se spoprijemajo naši mladi! Tako v razumu kot v srcu se morajo trdno odločiti, da se bodo uprli skušnjavam.

²³ Mnogi naši mladi ostajajo značajni kljub preizkušnjam. Za zgled vzemimo mlado sestro iz Francije. Nekega dne so jo fantje po kosilu poskušali prisiliti, da bi jih poljubila, toda ona je molila in se močno upirala, nakar so jo pustili pri miru. Kasneje se je eden od njih vrnil in ji povedal, da jo občuduje zaradi poguma. Lahko mu je dobro pričevala o Kraljestvu in mu pojasnila visoka merila, ki jih Jehova določa za vse, kateri si želijo njegovih blagoslovov. Med šolskim letom je svoje verovanje pojasnila tudi celemu razredu.

²⁴ Kako dragoceno prednost imamo, da smo prišteti k tistim, katere Jehova z veseljem uporablja, da s trdnim prepričanjem govorijo o njegovem namenu! (Kol. 4:12) Zraven tega pa imamo čudovito priložnost, da lahko dokazujemo značajnost, ko nas napada naš levu podoben Nasprotnik, Satan Hudič. (1. Pet. 5:8, 9) Nikoli ne pozabimo, da Jehova po kraljestvenem sporočilu rešuje nas, ki to sporočilo oznanjujemo, in tiste, ki nas poslušajo. Da bi le z našimi odločitvami in z vsakdanjim življenjem dokazovali, da dajemo Kraljestvo na prvo mesto. Zato še naprej oznanjujmo dobro novico s trdnim prepričanjem!