Vprašanje

◼ Kadar se občino zaprosi, naj pomaga pri organiziranju pogreba, se bodo morda pojavila naslednja vprašanja:

Kdo naj ima pogrebni govor? O tem se morajo odločiti družinski člani. Izberejo lahko katerega koli krščenega brata, ki je na dobrem glasu. Če pa bodo prosili starešinstvo, naj jim priskrbi govornika, bo to navadno izbralo sposobnega starešina, ki bo imel govor na temelju Družbinega govornega očrta. Preminulega se sicer ne bo poveličevalo, vseeno pa je morda primerno, da se opozori na njegove oziroma njene zgledne vrline.

Ali se lahko uporabi kraljestvena dvorana? Lahko, vendar le z dovoljenjem starešinstva in če se s tem ne zmoti običajnega urnika shodov. Dvorano se lahko uporabi, če je bil preminuli na dobrem glasu in je bil pripadnik občine oziroma je bil mladoletni otrok katerega od pripadnikov. Če je bil posameznik v javnosti znan po nekrščanskem vedenju oziroma če obstajajo kateri drugi dejavniki, ki morebiti mečejo na občino neugodno luč, se bodo starešine morda odločili, da ne bodo dovolili uporabiti dvorane. (Glej Organizirano služiti, 56. stran.)

Običajno se kraljestvene dvorane ne uporablja za pogreb nevernika. Izjema se lahko naredi le, če so živeči družinski člani dejavno povezani z občino kot krščeni oznanjevalci, če ga je znatno število občinskih oznanjevalcev poznalo po tem, da je bil naklonjen resnici in na dobrem glasu zaradi pokončnega vedenja v soseščini, ter če med programom ne bo posvetnih običajev.

Starešine bodo ob tem, ko se odločajo o uporabi kraljestvene dvorane, pretehtali tudi to, ali je na pogrebih običajno, da je zraven tudi krsta. Če je, potem jo bodo morda dovolili prinesti v dvorano.

Kako je s pogrebi za posvetne ljudi? Če je bil preminuli v soseščini na dobrem glasu, bo brat morda imel tolažilen biblijski govor pri mrliški vežici ali grobu. Občina ne bo imela pogreba za nekoga, ki je bil znan po nemoralnosti in nezakonitosti, oziroma za nekoga, čigar življenjski slog je bil v ostrem nasprotju z biblijskimi načeli. Prav tako brat nikakor ne bo sodeloval z duhovnikom pri kakem medverskem obredu niti pri katerem koli pogrebu, ki bi se opravljal znotraj cerkve Babilona Velikega.

Kaj pa, če je bil preminuli izobčen? Občina na splošno v to ne bo vpletena, niti se ne bo uporabila kraljestvena dvorana. Če je posameznik dokazoval, da se kesa, in je kazal željo, da se ga ponovno sprejme v občino, bo kateremu bratu vest morda dovolila imeti biblijski govor pri mrliški vežici ali grobu, da bo tako pričeval nevernikom in potolažil sorodnike. Vendar pa bi bilo od brata modro, da se pred odločitvijo posvetuje s starešinstvom in premisli o tem, kar mu bodo morda priporočili. Kadar za tega brata ne bi bilo modro, da se vpleta, bo morda primerno, da ima govor brat, ki je član družine preminulega, da bi potolažil sorodnike.

Nadaljne smernice lahko najdete v naslednjih izdajah Stražnega stolpa: 15. oktober 1990, strani 30–31 (v angl.); 1. januar 1982, stran 26 (v slov.); 1. julij 1980, strani 15–17 (v slov.); 1. junij 1978, strani 5–8 (v angl.); 1. februar 1978, strani 30–31 (v slov.); 15. marec 1970, strani 191–92 (v angl.); in v Prebudite se!: 8. september 1990, strani 22–23 (v angl.); 22. marec 1977, strani 12–15 (v angl.).