Naj naša luč nenehno sveti

¹ Kaj je luč? Slovar jo definira kot nekaj, »kar omogoča, da so predmeti vidni«. V resnici pa človek, kljub svoji napredni tehnologiji, še vedno ne zna povsem odgovoriti na vprašanje, ki ga je postavil Jehova v Jobu 38:24. Ali lahko shajamo brez luči? Brez luči ne bi mogli obstajati. Luč je bistvena za fizični vid, Biblija pa nam pove, da »je Bog luč« v duhovnem pomenu. (1. Jan. 1:5) Popolnoma smo odvisni od Tistega, ki ,nam daje luč‘. (Ps. 118:27)

² To je res v fizičnem smislu, še veliko bolj pa v duhovnem. Kriva vera je zapeljala množice ljudi in jih pustila v duhovni temi, tako da ,kakor slepci otipavajo steno‘. (Iza. 59:9, 10) Jehova, ker ga spodbujata nenadkriljiva ljubezen in sočutje, ,pošilja svojo luč in resnico‘. (Ps. 43:3) Odzvali so se dobesedno milijoni, ki kažejo hvaležnost in so prišli ,iz teme v njegovo čudovito svetlobo‘. (1. Pet. 2:9)

³ Jezus Kristus igra pomembno vlogo pri tem, da se ta luč prinese na svet. Takole je rekel: »Jaz Luč sem prišel na svet, da ne ostane v temi nihče, kdor veruje v mene.« (Jan. 12:46) Ves svoj čas, energijo in sredstva je uporabil za to, da je luč resnice postala vidna. Domovino je prepotoval podolgem in počez, oznanjeval in poučeval je v skoraj vsakem mestu in vasi. Z vseh strani je prenašal neusmiljeno preganjanje, kljub temu pa je stanovitno opravljal svojo nalogo, širiti luč resnice.

⁴ Jezus je začel izbirati učence, jih poučevati in organizirati z določenim ciljem v mislih. V Matevžu 5:14-16 beremo, kaj jim je naročil: »Vi ste luč svetu. [. . .] Naj sveti vaša luč pred ljudmi, da vidijo vaša dobra dela in slavé Očeta vašega, ki je v nebesih.« Kakor Jezus so morali biti tudi oni »luči na svetu« in razširiti luč resnice na daleč in široko. (Fil. 2:15) Z veseljem so sprejeli to odgovornost in nanjo gledali kot na glavni smoter življenja. Nedolgo zatem je Pavel lahko rekel, da je bila dobra novica ,oznanjevana vsemu stvarjenju pod nebom‘. (Kol. 1:23) Vsa krščanska občina je združeno opravljala to veliko delo.

⁵ Mi danes bi morali biti hvaležni, da smo med tistimi, ki so ,odvrgli dela teme‘ (EI). (Rim. 13:12, 13) Svoje cenjenje lahko pokažemo tako, da posnemamo zgled, ki so ga dali Jezus in zvesti kristjani v preteklosti. Potreba, da drugi slišijo resnico, je sedaj nujnejša in važnejša kot kdaj prej v človeški zgodovini. Glede nujnosti in daljnosežnih koristi se s tem delom ne more primerjati nobena druga dejavnost.

⁶ Kako lahko svetimo kot luči? Glavni način, da dovolimo naši luči svetiti, je ta, da sodelujemo v kraljestvenem oznanjevalskem delu. Vsaka občina ima redne, organizirane priprave za oznanjevanje na svojem dodeljenem področju. Na voljo so ogromne količine raznovrstne literature in to v mnogo jezikih. Po shodih je poskrbljeno za obširno izobraževanje; tisti, ki imajo več izkušenj, pa tudi osebno pomagajo poučevati druge. Sodelujejo lahko moški, ženske, starejši in tudi otroci. Vsak posameznik v občini je povabljen, da sodeluje toliko, kolikor mu to dovoljujejo zmožnosti in okoliščine. Vse dejavnosti občine so usmerjene v oznanjevanje, s pripravami pa se pomaga vsakemu pripadniku, da bi lahko nekako sodeloval. Redno in tesno druženje z občino je najboljše zagotovilo, da bo naša luč še naprej svetila.

⁷ Svetimo pa lahko tudi brez ustnega pričevanja. Pozornost drugih lahko pritegnemo preprosto s svojim vedenjem. To je imel v mislih Peter, ko je rotil: ,Vedenje vaše med pogani bodi lepo, da bodo [. . .] zaradi vaših dobrih del, ki jih vidijo, slavili Boga.‘ (1. Pet. 2:12) Mnogi sodijo neko delo ali organizacijo po vedenju ljudi, ki so z njo povezani. Ko opazovalci vidijo ljudi, ki so moralno čisti, pošteni, miroljubni in poslušni zakonu, gledajo nanje kot na drugačne in sklepajo, da živijo po merilih, ki so veliko višja od tistih, po katerih se ravna večina. Tako mož dovoli, da njegova luč sveti, če svoji ženi ljubeče izkazuje čast in skrbi zanjo, žena pa to naredi, če spoštuje moževo poglavarstvo. Otroci izstopajo kot drugačni, če so poslušni svojim staršem ter se ogibajo spolne nemorale in uporabe mamil. Delavec, ki je skrben pri svojem delu, pošten in obziren do drugih, je zelo cenjen. S tem, ko kažemo te krščanske lastnosti, dovolimo, da naša luč sveti, drugim pa tako priporočamo naš način življenja.

⁸ Oznanjevanje je govorjenje drugim o tem, kar smo se naučili iz Božje Besede. Govorimo lahko javno z odra ali pri vratih, nikakor pa ni omejeno le na takšne priložnosti. Zaradi naših dnevnih opravil pridemo v stik z množicami ljudi. Kolikokrat na dan govorite s sosedi, ki živijo poleg vas? Kako pogosto kdo potrka na vaša vrata? S koliko različnimi ljudmi pridete v stik med nakupovanjem, vožnjo z avtobusom ali delom v posvetni zaposlitvi? Če ste mlada oseba v šoli, ali lahko preštejete, s koliko posamezniki govorite vsak dan? Priložnosti, ko lahko govorimo z drugimi, je dejansko neizmerno veliko. Vse, kar morate storiti, je, da si zapomnite nekaj svetopisemskih misli, da imate pri roki Biblijo in nekaj traktatov ter prevzamete pobudo in spregovorite, ko se ponudi priložnost.

⁹ Nekateri se obotavljajo poskusiti priložnostno pričevati, čeprav je to precej enostavno. Morda so zadržani in trdijo, da so preveč sramežljivi ali živčni, da bi pristopili k neznancem. Morda se bojijo tega, da bodo pritegnili pozornost nase ali pa bili deležni osornega odziva. Bratje, ki so izkušeni v priložnostnem pričevanju, vam lahko povedo, da je malo razlogov za zaskrbljenost. Drugi so v bistvu takšni kot mi; imajo enake potrebe, enake skrbi ter želijo za sebe in svojo družino isto kot mi. Večina se bo na veder nasmeh ali prijateljski pozdrav odzvala prijazno. Morda se boste morali ,opogumiti‘ (EI), da bi začeli. (1. Tes. 2:2) Ko pa boste enkrat začeli, boste presenečni in navdušeni nad rezultati.

¹⁰ Če dovolimo, da naša luč sveti, smo blagoslovljeni: Tukaj so nekateri osvežujoči doživljaji, ki so rezultat priložnostnega pričevanja: Ženska, stara 55 let, je hotela prečkati ulico. Ravno ko bi jo bil zadel avto, pa jo je sestra zagrabila za roko, jo potegnila na varno in rekla: »Prosim bodite pazljivi. Živimo v tveganih časih!« Nato je pojasnila, zakaj so ti časi tako nevarni. Gospa je vprašala: »Ali ste vi Jehovova priča?« Od svoje sestre je namreč dobila eno našo knjigo, zato je želela priti v stik z Jehovovimi pričami. To ji je uspelo zaradi tega srečanja.

¹¹ Neka sestra se je začela pogovarjati z žensko v čakalnici pri zdravniku. Ženska je skrbno poslušala, nato pa dejala: »Že nekaj časa se srečujem z Jehovovimi pričami; toda če bom kdaj v prihodnosti tudi sama postala Jehovova priča, bo to zaradi tega, kar ste mi ravnokar povedali. Ko vas poslušam je tako, kot da bi v temnem kraju zagledala luč.«

¹² Prijazno dejanje je lahko odskočna deska za to, da drugim pomagamo spoznati resnico. Dve sestri sta na poti domov iz terenske službe opazili starejšo žensko, ki je bila videti slabotna, ko je stopila iz avtobusa. Ustavili sta se in vprašali gospo, ali potrebuje pomoč. To, da se dve popolni neznanki zanimata zanjo, jo je tako presenetilo, da je želela izvedeti, kaj je spodbudilo takšno prijazno ravnanje. Tako so bila odprta vrata za pričevanje. Gospa jima je rade volje dala svoj naslov in ju prisrčno povabila, da jo obiščeta. Začel se je pouk. Gospa je kmalu začela obiskovati shode, sedaj pa deli resnico tudi z drugimi.

¹³ Starejša sestra izkorišča zgodnje jutranje pričevanje na krajevni obali. Srečuje služkinje, varuške, bančne uradnike in druge, ki so na jutranjem sprehodu po lesenem sprehajališču. Biblijske pouke vodi na klopeh. Več ljudi, ki so sedaj Jehovove priče, je zvedelo za resnico prav od nje.

¹⁴ Sestra je v posvetni službi slišala sodelavko, ko je govorila o politični stranki, za katero je verjela, da lahko reši svetovne probleme. Sestra je javno spregovorila o obljubah, ki pa jih bo izpolnilo Božje kraljestvo. Pogovor v službi je vodil do rednega biblijskega pouka na domu te sodelavke, končno pa sta ona in njen mož postala Priči.

¹⁵ Nikoli ne pozabite, da ste Priča! Ko je Jezus opisal učence kot ,luč sveta‘, je pojasnil, da bi morali pomagati drugim, da bi jim duhovno prosvetljevanje Božje Besede koristilo. Če udejanjamo Jezusov nasvet, kako bomo gledali na svojo službo?

¹⁶ Nekateri ljudje se, ko iščejo službo, odločijo za zaposlitev s skrajšanim delovnim časom. Glede časa in truda, ki ga bodo uporabili v njej, si postavijo omejitve, ker želijo večino svojega časa uporabiti za opravljanje dejavnosti, ki so po njihovem bolj nagrajujoče. Ali imamo o svoji službi podobno gledišče? Čeprav je mogoče, da se čutimo dolžne in smo si celo voljni utrgati nekaj časa za službo, ali bi lahko bilo naše glavno zanimanje kaj drugega?

¹⁷ Ko smo uvideli, da delnega kristjana ni, smo se posvetili, ,zatajili samega sebe‘ in privolili, da bomo ,nenehno‘ (NW) sledili Jezusu. (Mat. 16:24) Še naprej želimo delati iz ,vse duše‘ in izkoristiti vsako priložnost, da bi dosegli ljudi neglede na to, kje so, s tem ko dovolimo, da naša luč sveti. (Kol. 3:23, 24) Upirati se moramo posvetnim stališčem, ohranjati svojo začetno gorečnost in skrbeti, da naša luč nenehno blesteče sveti. Nekateri so morda dovolili, da se je njihova gorečnost ohladila in da je njihova luč le še slaboten žar, ki je že nedaleč stran komaj viden. Takšen bo morda potreboval pomoč, da bo obnovil izgubljeno gorečnost za službo.

¹⁸ Kdo bo morda nagibal k zadržanosti, ker naše sporočilo pri mnogih ni priljubljeno. Pavel je rekel, da je bilo sporočilo o Kristusu »tistim, ki gredo v pogubo, neumnost«. (1. Kor. 1:18) Vendar pa je neglede na to, kaj so rekli drugi, odločno razglasil: »Ne sramujem se evangelija.« (Rim. 1:16) Tisti, ki ga je sram, se čuti manjvrednega oziroma nevrednega. Kako bi nas sploh lahko bilo sram, ko pa govorimo o Vrhovnem suverenu vesolja in njegovih čudovitih pripravah za našo večno srečo? Ne moremo si zamisliti, da bi se čutili manjvredne oziroma nevredne, ko govorimo drugim o teh resnicah. Namesto tega bi se morali čutiti gnane, da se potrudimo in kažemo svojo prepričanost, da se ,nimamo česa sramovati‘ (NW). (2. Tim. 2:15)

¹⁹ Luč resnice, ki sedaj sveti v državah po vsej zemlji, prisrčno ponuja upanje na večno življenje v rajskem novem svetu. Pokažimo, da smo si vzeli k srcu opomin, ki nas spodbuja, naj dovolimo naši luči nenehno svetiti! Če bomo, potem bomo imeli razlog, da se bomo veselili kot učenci, ki »niso nehali [. . .] vsak dan učiti in oznanjevati evangelija o Jezusu, da je Kristus«. (Dej. 5:42)