»Sovražili vas bodo vsi narodi«
1 V preteklih letih smo se vsi veselili vznemirjujočih poročil o čudovitih blagoslovih, ki jih je Jehovovo ljudstvo doživelo širom po svetu. Legalizacija delovanja v Malaviju po 26 letih brutalnega nasprotovanja nas je ganila do solza. Z olajšanjem smo opazovali padec brezbožnega komunizma v Vzhodni Evropi in bili priče osvoboditvi dobesedno na tisoče bratov izpod krutega jarma. Z zaskrbljenostjo smo gledali, kako se rešuje pravno vprašanje naše svobode čaščenja v Grčiji; bili smo navdušeni ob odmevni zmagi na najvišjem evropskem sodišču. Razveselila so nas poročila o velikih razširitvah podružnic Družbe, kar omogoča povečano proizvodnjo literature za tiste, ki iščejo resnico. Nismo si mogli kaj, da se ne bi začudili, ko smo slišali o več kot 7400 krščenih na kongresu v Kijevu v Ukrajini. Da, dramatični napredek kraljestvenega delovanja nas je zelo razveselil!
2 Čeprav imamo velik razlog za veselje, se moramo varovati pretiranega navdušenja. Zaradi vrste ugodnih poročil bi lahko sklepali, da nasprotovanje dobri vesti pojenja in da si je Jehovovo ljudstvo pridobilo priznanje povsod po svetu. Takšno razmišljanje je lahko zavajajoče. Čeprav smo dobili nekaj zadovoljivih zmag in dosegli določen uspeh pri premagovanju ovir dobri vesti v nekaterih državah, ne smemo pozabiti, da v osnovi ostaja naš odnos s svetom nespremenjen. Kot Jezusovi sledilci nismo »od sveta«. Kot take nas bodo gotovo ‚sovražili vsi narodi‘ (Jan. 15:19; Mat. 24:9). Vse dokler obstaja ta stvarnost, nič ne bo spremenilo osnovnega pravila, da bodo ,vsi, ki hočejo pobožno živeti v Kristusu Jezusu, preganjani‘ (2. Tim. 3:12).
3 Zgodovina izpričuje resničnost tega svarila. Čeprav je Jezus, ustanovitelj krščanstva, dal čudovito pričevanje pred mogočnimi vladarji in njihovimi podložniki, je vsakodnevno prenašal sramotenje in stalno mu je pretila smrt. Četudi so njegovi apostoli mnogim pomagali, da so postali učenci, čeprav so sodelovali pri pisanju krščanskih grških spisov in jasno kazali čudovite darove duha, so bili prav tako osovraženi in so z njimi grdo ravnali. Kljub njihovemu zglednemu ravnanju in ljubezni do bližnjega, je večina na kristjane gledala kot na prezira vredno »ločino«, ki so ‚ji povsod ugovarjali‘ (Dej. ap. 28:22). Čeprav Jehova danes po vsem svetu uporablja krščansko občino, da na čudovit način spolnjuje njegovo voljo, ji vsak del te pokvarjene stvarnosti neprestano nasprotuje in škodi. Nobenega razloga ni za pričakovanje, da bi to nasprotovanje prenehalo.
4 V prvem stoletju je Satan Jezusove učence preganjal na različne načine. Sovražni nasprotniki so brez pridržkov govorili laži, s katerimi so učence prikazovali v napačni luči (Dej. ap. 14:2). Sprijeno so jim grozili, da bi jih prestrašili (Dej. ap. 4:17, 18). Jezne množice so jih poskušale utišati (Dej. ap. 19:29-34). Brez vzroka so jih zapirali (Dej. ap. 12:4, 5). Preganjalci so se pogosto posluževali fizičnega nasilja (Dej. ap. 14:19). V nekaj primerih so bili nedolžni naklepno umorjeni (Dej. ap. 7:54-60). Pravzaprav je sam apostol Pavel prenašal vse to nasilje (2. Kor. 11:23-27). Nasprotniki so hitro izrabili vsako priložnost, da so ovirali oznanjevanje ter prizadeli trpljenje tem zvestim delavcem.
5 Satan danes uporablja podobne metode. Širijo se odkrite laži, da bi se nas napačno predstavilo kot zgrešeno sekto ali kult. V nekaterih državah je oblast našo literaturo proglasila za razkolništvo in jo prepovedala. Naše spoštovanje svetosti krvi je bilo izpostavljeno javnemu roganju in oporekanju. V 1940-ih so jezne množice, razjarjene zaradi stališča bratov do pozdravljanja zastave, napadale brate, jih telesno poškodovale ter jim uničevale imetje. Tisoči so bili zaradi nevtralnosti poslani v zapore. V totalitarnih državah so brate lažno obtožili prevratništva. Zaradi tega je bilo na stotine bratov in sester kruto mučenih in ubitih v zaporih in koncentracijskih taboriščih. Pritisk je bil neusmiljen in jasno je bilo vidno, da nas sovražijo brez vzroka. (Glej knjigo Proclaimers, 29. poglavje.)
6 Kaj lahko pričakujemo v prihodnosti? Kljub temu, da lahko Jehovovo ljudstvo včasih v nekaterih delih sveta doživi olajšanje, ostaja splošno stanje nespremenjeno. Hudič je še naprej besen zaradi svojega ponižanja leta 1914. Ve, da mu je ostalo le malo časa. Njegov bes bo gotovo še večji, medtem ko se približuje velika stiska. Z vsem svojim bistvom je vpleten v vojno proti ustoličenem Kralju Jezusu Kristusu in odločen je, da se bori do konca. Skupaj s svojimi demoni lahko jezo sprošča le nad Jehovovim ljudstvom tukaj na zemlji, kateri zvesto »hranijo zapovedi Božje in imajo pričevanje Jezusa Kristusa« (Raz. 12:12, 17).
7 Zato moramo biti glede prihodnosti realni. Nobenega razloga ni za misel, da bo Hudič odstopil ali odnehal. Sovraštvo, ki ga je vcepil v ta svet, lahko izbruhne ob katerem koli času in v katerem koli kraju. V nekaterih državah je bila naša svoboda zagotovljena šele po dolgotrajnih naprezanjih. Takšna svoboda je lahko zelo krhka, obstaja le zaradi trenutno naklonjenega vladarja ali nepopularnega zakona. Preko noči lahko pride do dramatičnega preloma, ki vnese zmedo in pripelje do neusmiljenega zlorabljanja človekovih pravic.
8 Sedanja blaginja in svoboda, ki jo uživamo v nekaterih državah se lahko nenadoma konča, bratje in sestre so lahko ponovno zlorabljeni, kakor že v preteklosti. Ne smemo dovoliti, da nas uspava duh brezbrižnosti, misleč da so naši nasprotniki premagani. Sovraštvo tega sveta morda ne bo izbruhnilo v polni meri, vendar še vedno ostaja močno. Vse v Božji besedi nam kaže, da bo nasprotovanje, medtem ko se približuje konec, prej raslo kakor upadalo. Zato moramo biti budni, biti moramo »previdni kakor kače in preprosti kakor golobje« (Mat. 10:16). Zavedati se moramo, da bomo vse do konca bíli trdo bitko, zdržljivost pa je ključ za naše preživetje (Juda 3; Mat. 24:13).
9 V predelu sveta, kjer živimo, se delo oznanjevanja morda opravlja brez omembe vrednega nasprotovanja. Morda bi se zaradi tega vprašali, čemu tolikšna zaskrbljenost. Vseeno moramo biti budni. Okoliščine se lahko hitro spremenijo. Nasprotniki lahko brez opozorila izrabijo kakšno stvar in jo uporabijo proti nam. Odpadniki neprestano iščejo kakšen vzrok za pritoževanje. Razdražena duhovščina, ki se čuti ogrožena zaradi našega delovanja, nas lahko javno obtoži. Načrtovana gradnja kraljestvene dvorane v kraju kjer živimo je lahko iskra spora, ki dvigne na noge celo soseščino. V tisku se lahko pojavijo podžigajoče trditve, ki na nas mečejo slabo luč. Krajevni vplivneži nas lahko namenoma napačno prikažejo, kar lahko povzroči sovražnost tistih, ki jih obiskujemo. Celo naši najožji družinski člani lahko postanejo jezni in nas preganjajo. Zato moramo biti budni vedoč, da je sovraštvo sveta še kako živo in lahko ob vsakem času splava na površje.
10 Kako bi to moralo vplivati na nas? Vse to upravičeno vpliva na naše razmišljanje in poglede na prihodnost. Kako? Ali naj nas to skrbi, naj se ustrašimo tega, kar bomo morda morali prestajati? Ali naj manj oznanjujemo, ker nekatere okrog nas to moti? Ali obstaja upravičen razlog za to, da se vznemirjamo, ko nas po krivem obrekujejo? Ali nas bo grobo ravnanje neogibno oropalo radosti služenja Jehovu? Ali obstaja kakršnakoli negotovost glede končnega izhoda? Ne, nikoli! In zakaj ne?
11 Nikoli ne smemo spregledati dejstva, da vest, ki jo oznanjamo ni naša ampak Jehovova (Jer. 1:9). Dolžni smo poslušati opozorilo: »Razglašajte ime njegovo, med ljudstvi oznanjujte dejanja njegova . . . po vsej zemlji.« (Iz. 12:4, 5) On dopušča grdo ravnanje s svojim ljudstvom zaradi določenega namena, namreč ‚da se razglasi ime njegovo po vsej zemlji‘ (2. Mojz. 9:16). Opravljamo delo, ki ga je odredil Jehova, on pa nam tudi daje hrabrost, da srčno govorimo (Dej. ap. 4:29-31). To je najbolj pomembno, koristno in nujno delo, ki ga lahko opravljamo v teh zadnjih dneh te stare stvarnosti.
12 To spoznanje nas opogumlja, da ohranimo neomajnost kadar nam Satan in ta svet nasprotujeta (1. Pet. 5:8, 9). Spoznanje, da je z nami Jehova, nas naredi ‚močne in srčne‘ in odstrani vsak strah pred preganjalci (5. Mojz. 31:6; Heb. 13:6). Čeprav bomo ob pretnjah nasprotnikov vedno poskušali biti obzirni, razumni in preudarni, bomo jasno pokazali odločnost, da bomo, ko gre za naše čaščenje ‚Boga bolj poslušali nego ljudi‘ (Dej. ap. 5:29). Ko se ponudi primerna priložnost, da kaj rečemo v svojo obrambo, bomo to storili (1. Pet. 3:15). Vendar pa ne bomo zapravljali svojega časa v razpravljanju z zakrknjenimi nasprotniki, ki nas želijo le osramotiti. Namesto da se razjezimo ali poskušamo vrniti milo za drago, ko nas zlobno ali po krivem obtožijo, jih preprosto ,pustimo‘ (Mat. 15:14).
13 Naše vztrajanje v preskušnjah je Jehovu všeč (1. Pet. 2:19). Kakšno ceno moramo plačati za to odobravanje? Ali se moramo odpovedati samemu sebi, da bi brez radosti služili zaradi sovraštva in nasprotovanja? Nikakor ne! Jehova nam kot nagrado za našo poslušnost obljublja ‚veselje in mir‘ (Rim. 15:13). Kljub hudemu trpljenju je Jezus ostal vesel, zaradi ‚namenjenega mu veselja‘ (Heb. 12:2). Isto velja za nas. Ker je nagrada za našo vztrajnost tako velika, smo spodbujeni, da se ,radujemo in veselimo‘ kljub temu, da prenašamo mučne preskušnje (Mat. 5:11, 12). Celo v času nadlog je ta radost razlog za slavljenje in čaščenje Jehova v podkrepitev kraljestvenemu sporočilu.
14 Ali obstaja o končnem izidu kakšen dvom, zaradi katerega bi lahko bili zaskrbljeni ali neodločni? Ne, izid spora med Jehovovo organizacijo in Satanovim svetom je bil že davno odločen (1. Jan. 2:15-17). Ne glede na to, kako močno ali obsežno bi bilo nasprotovanje, Jehova nam bo dal zmago (Iz. 54:17; Rim. 8:31, 37). Četudi nas preskusijo do konca nas nič ne more odvrniti od nagrade. Nobenega razloga nimamo, da ‚skrbimo‘ za karkoli, ker nam Jehova v odgovor na naše prošnje podeljuje mir (Fil. 4:6, 7).
15 Zato smo Jehovu hvaležni vsakič, ko slišimo, da so naši bratje in sestre osvobojeni preganjanj ali pa jim je dana svoboda oznanjevati v področjih, kjer so bili v preteklosti omejeni. Veselimo se, ko spremenjene okoliščine odprejo nove možnosti, da tisoči iskrenih ljudi pridejo v stik s kraljestvenim sporočilom. Zares smo hvaležni, ko nam Jehova daje zmago v soočenjih s sovražnimi nasprotniki. Vemo da bo, kakorkoli že, blagoslavljal in pomagal k uspehu pri našem delu, da bi poveličal svojo hišo pravega čaščenja in ‚dragocenostim iz vseh narodov‘ omogočil, da vstopijo vanjo (Hag. 2:7; Iz. 2:2-4).
16 Hkrati pa se popolnoma zavedamo, da je naš sovražnik, Satan, zelo močan. Trudil se bo čim bolj nasprotovati prav do konca. Njegovi napadi so lahko odprti in sramotni ali pa zahrbtni in prevarantski. Preganjanje lahko nenadoma izbruhne v krajih, kjer smo v pretklosti imeli mir. Sovražni nasprotniki so lahko v prizadevanju da nas po krivem zatirajo, zlobni in nepopustljivi. V kratkem pa bo vsem takim postalo jasno, da so ‚nasprotni samemu Bogu‘, ki jih bo uničil (Dej. ap. 5:38, 39; 2. Tes. 1:6-9). Medtem pa smo, ne glede na to, kar moramo prestajati, odločeni ostati čvrsti in zvestovdani v služenju Jehovu ter oznanjevati kraljestveno sporočilo. Mi smo najsrečnejše ljudstvo na zemlji, saj vemo da po ‚preskušnjah prejmemo venec življenja‘ (Jak. 1:12).