Smrt – kruta resničnost

PREDSTAVLJAJTE si, da gledate film o neki slavni osebi, denimo o glasbenici, ki jo občudujete. Film se prične s prizori iz njenega otroštva, ko se uči igrati na glasbilo ter ure in ure neutrudno vadi. Sledijo prizori, v katerih igra na koncertih, potuje po svetu in postane svetovno znana. Kmalu pa se pojavijo prizori iz njenih kasnejših let – prizori, v katerih se postara in na koncu umre.

Takšen film ni izmišljotina, ampak je resnična zgodba o življenju, ki se je končalo. Ne glede na to, ali film govori o glasbeniku, znanstveniku, športniku ali kakšni drugi slavni osebi, je zgodba precej podobna. Oseba je morda veliko dosegla, toda dosegla bi lahko še veliko več, če se ne bi postarala in umrla.

Na žalost to čaka vse nas. (Pridigar 9:5) Naj se še tako trudimo, ne moremo ubežati posledicam staranja in smrti. Poleg tega se lahko naše življenje predčasno konča zaradi nesreče ali hude bolezni. V Svetem pismu piše, da smo kakor meglica, ki »se za malo časa pokaže, potem pa izgine«. (Jakob 4:14)

Za nekatere je življenje tako negotovo in nesmiselno, da je njihovo življenjsko vodilo: »Jejmo in pijmo, saj bomo jutri umrli.« (1. Korinčanom 15:32) Ljudje živijo po tem vodilu zato, ker se sprijaznijo s tem, da lahko kadar koli umrejo, in nimajo nobenega upanja za prihodnost. Vendar se človek prej ali slej – še posebej, ko je v hudi stiski – vpraša: Ali se s tem življenjem vse konča? Kje bi lahko našli odgovor?

Mnogi odgovor iščejo v znanosti. Zaradi napredka znanosti in medicine je naša pričakovana življenjska doba daljša. Nekateri znanstveniki pa skušajo življenjsko dobo še podaljšati. Ne glede na to, ali jim bo uspelo ali ne, se še vedno postavljata vprašanji: Zakaj se staramo in umiramo? Ali obstaja upanje, da bo naš sovražnik, smrt, premagan? O tem bodo govorili članki v nadaljevanju. Poleg tega bo v njih odgovorjeno na vprašanje: Ali se s tem življenjem vse konča?