IZ NAŠEGA ARHIVA

»Z več gorečnosti in ljubezni v srcu kot kdaj prej«

TEMPERATURA v dvorani je že začela naraščati, ko se je na tisto petkovo jutro septembra 1922 v njej zbralo 8000 ljudi. Predsedujoči je objavil, da med tem pomembnim programom lahko kdor koli zapusti dvorano, vendar se vanjo ne sme več vrniti.

Med uvodnim delom programa »Čaščenje s hvalnicami« so peli pesmi, zatem pa je brat Joseph Rutherford stopil za govorniški pult. Večina v občinstvu je sedela in napeto pričakovala, kaj bo sledilo. Nekateri so se zaradi vročine nestrpno sprehajali gor in dol po dvorani. Govornik jih je prosil, da se usedejo in prisluhnejo. Ali je kdo, ko se je govor začel, opazil veliko tesno zavezano rolo, ki je visela visoko nad občinstvom?

Brat Rutherford je govoril o temi »Nebeško kraljestvo je blizu«. Njegov močni glas je kako uro in pol odmeval po dvorani, medtem ko je govoril, kako so preroki starega časa neustrašno objavljali prihod Kraljestva. Ko je govor dosegel vrhunec, je Rutherford vprašal: »Ali verjamete, da je Kralj slave pričel vladati?« Občinstvo je na ves glas vzkliknilo: »Da!«

»Vrnite se torej na polje, o vi sinovi najvišjega Boga!« jih je z gromkim glasom spodbudil brat Rutherford. »Glejte, Kralj vlada! Vi ste njegovi glasniki. Zato oznanjujte, oznanjujte, oznanjujte!«

Takrat se je zviti transparent, ki je visel nad občinstvom, elegantno razvil in razkril napis: »Oznanjujte Kralja in Kraljestvo.«

»Občinstvo je bilo navdušeno,« se je spominjal Ray Bopp. Anna Gardner je povedala, da so se »tramovi kar tresli od ploskanja«. »Celotno občinstvo je vstalo kakor eden,« je rekel Fred Twarosh. Evangelos Scouffas je dejal: »Bilo je, kakor da bi nas neka mogočna sila potegnila s stolov, da smo vstali, in naše oči so se napolnile s solzami.«

Številni navzoči na zborovanju so že razglašali dobro novico o Kraljestvu. Toda zdaj so se počutili, kakor da so dobili nov zagon. Ethel Bennecoff se je spominjala, da so Preučevalci Biblije odhajali »z več gorečnosti in ljubezni v srcu kot kdaj prej«. Odessa Tuck, ki je bila takrat stara 18 let, je z zborovanja šla odločena, da se bo odzvala na klic »Kdo bo šel?«. Dejala je: »Nisem vedela ne kam, ne kako, ne kaj. Kar pa sem vedela, je bilo to, da hočem biti kakor Izaija, ki je rekel: ‚Tukaj sem, pošlji mene!‘« (Iza. 6:8) »Ta znameniti dan,« je povedal Ralph Leffler, »je bil pravi začetek akcije oznanjevanja Kraljestva, ki je danes zajela že vso zemljo.«

Ni dvoma, da se je to zborovanje leta 1922 v Cedar Pointu v Ohiu zapisalo v zgodovino kot teokratični mejnik! George Gangas je rekel: »To zborovanje je v meni vzbudilo željo, da nikoli ne zamudim nobenega zborovanja.« In kolikor se je lahko spomnil, ga tudi nikoli ni. Julia Wilcox je napisala: »Enostavno ne morem opisati navdušenja, ki me prevzame vsakič, ko naše publikacije omenjajo Cedar Point iz leta 1922. Vedno želim reči: ‚Hvala ti, Jehova, da si mi dovolil biti tam.‘«

Enako imamo danes mnogi podobne dragocene spomine na kakšno zborovanje, ki se je še posebej dotaknilo našega srca ter nas napolnilo z gorečnostjo in ljubeznijo do našega velikega Boga in do Kralja, ki ga je postavil. Ko obujamo takšne spomine, smo tudi mi spodbujeni, da rečemo: »Hvala ti, Jehova, da si mi dovolil biti tam.«

V zakulisju je prišel odgovor na molitev

Arthur in Nellie Claus sta že zgodaj prispela, da bi dobila dobre sedeže. »Pazljivo sem prisluhnil vsaki besedi,« je povedal Arthur. Toda kar naenkrat je dobil trebušne krče. Zelo nerad je zapustil dvorano, saj je vedel, da se vanjo ne bo smel vrniti. Reditelj ga je vprašal: »Kako lahko ravno zdaj greš?« Arthur pa je vedel, da mora iti.

Ko se je vračal, je bilo iz dvorane slišati gromko ploskanje. Iskal je, kje bi lahko slišal, kaj se dogaja v dvorani, in našel je kraj, od koder se je lahko povzpel na streho, ki je bila skoraj pet metrov visoko. Nato je odšel proti velikim strešnim oknom, ki so bila odprta.

Tam je Arthur našel nekaj bratov, ki so živčno strmeli dol na govornika. Naročeno jim je bilo, naj bodo pozorni, da istočasno prerežejo vrvi, tako da se bo transparent odvil. Toda da bi lahko vrvi prerezali vsi naenkrat, so potrebovali še en nož. Ali je Arthur pri sebi imel oster žepni nož? Na njihovo veliko olajšanje ga je imel. Arthur in drugi so šli vsak na svoje mesto in čakali na dogovorjeni znak. Ko je brat Rutherford drugič rekel »Oznanjujte!«, so morali prerezati vrvi.

Očividci so povedali, kako se je velik tribarvni transparent elegantno razvil. V sredini je bil naslikan Jezus.

Kasneje so bratje pojasnili Arthurju, da so se na streho povzpeli po lestvi, nato pa so jim lestev umaknili. Niso mogli iti po pomoč, zato so molili k Jehovu, naj jim pošlje kakega brata, ki bi imel nož. Ti bratje so bili prepričani, da je Jehova odgovoril na njihovo molitev na nadvse zanimiv način.