Zakaj sploh to vprašanje?

»Ali vam gre dobro brez Boga? Milijonom gre.« Tako se je nedavno glasilo sporočilo na oglasnih panojih, ki jih je najela skupina ateistov. Ti ljudje očitno menijo, da ne potrebujejo Boga.

Po drugi strani pa se mnogi, ki trdijo, da verjamejo v Boga, v življenju odločajo tako, kot da ta sploh ne obstaja. Katoliški nadškof Salvatore Fisichella je za pripadnike svoje Cerkve dejal: »Verjetno nas ne bi nihče, ki bi nas opazoval, imel za kristjane, saj se naš življenjski slog ne razlikuje od sloga tistih, ki niso verni.«

Nekateri so preveč zaposleni, da bi se ukvarjali z Bogom. Zdi se jim preveč oddaljen oziroma nedostopen, da bi lahko imel v njihovem življenju vidnejšo vlogo. K Bogu se obračajo kvečjemu takrat, ko so v težavah ali ko kaj potrebujejo – kakor da bi bil Bog njihov služabnik, ki jim je vedno na voljo.

Drugi ne živijo tako, kot jih uči njihova Cerkev, ker menijo, da so verski nauki v življenju bolj malo uporabni. Naj navedemo le en primer: 76 odstotkov katoličanov v Nemčiji meni, da ni nič narobe, če moški in ženska živita skupaj pred poroko – kljub temu da je to v nasprotju tako z njihovo Cerkvijo kot s Svetim pismom. (1. Korinčanom 6:18; Hebrejcem 13:4) Seveda katoličani niso edini, ki ločujejo med svojo versko pripadnostjo in načinom življenja. Duhovniki različnih veroizpovedi tožijo, da se njihovi župljani »v življenju vedejo kot ateisti«.

Logično je, da se nam zaradi tega, kar smo pravkar povedali, poraja vprašanje: Ali res potrebujemo Boga? To vprašanje nikakor ni novo. Najdemo ga že na začetnih straneh Svetega pisma. Da bi našli odgovor nanj, posvetimo pozornost spornim vprašanjem, o katerih razpravlja Prva Mojzesova knjiga.