Vprašanja bralcev
Ali je Jezus dvanajsterim apostolom, ko jih je poslal oznanjevat, rekel, naj s seboj vzamejo palico in sandale?
Nekateri trdijo, da si tri evangelijska poročila o dogodku, ko je Jezus razposlal apostole, nasprotujejo med seboj. Toda če jih primerjamo, lahko pridemo do zanimivega sklepa. Najprej primerjajmo, kaj sta napisala Marko in Luka. V Markovem poročilu piše: »Naročil jim je tudi, naj na pot vzamejo samo palico in ničesar drugega, ne kruha, ne torbe s hrano, ne bakrenega denarja v svojem pasu, ampak naj si obujejo sandale in naj ne oblačijo dveh spodnjih oblačil.« (Mar. 6:7–9) Luka pa je poročal: »Na pot ne nosite ničesar, ne palice, ne torbe s hrano, ne kruha, ne srebrnikov. Tudi ne imejte dveh spodnjih oblačil.« (Luk. 9:1–3) Tukaj pridemo do navideznega nasprotja. Glede na Markovo poročilo je bilo apostolom naročeno, naj vzamejo palico in naj si obujejo sandale, toda Lukovo poročilo pravi, naj ne vzamejo ničesar, niti palice ne. Luka v nasprotju z Markom ne omenja sandal.
Če hočemo razumeti, kaj je Jezus želel sporočiti svojim učencem, se moramo osredotočiti na izraz, ki je skupen vsem trem evangelijem. Iz pravkar citiranih poročil, kakor tudi iz Mateja 10:5–10, je razumeti, da je bilo apostolom naročeno, naj ne oblačijo oziroma naj nimajo »dveh spodnjih oblačil«. Verjetno je vsak apostol imel oblečeno eno spodnje oblačilo. Torej s seboj naj ne bi vzeli dodatnega oblačila. Tudi sandale so že imeli obute. Zato naj si za pot ne bi priskrbeli še enih sandal. Kako pa je bilo s palicami? V The Jewish Encyclopedii glede tega piše: »Kaže, da je bilo med staroveškimi Hebrejci splošno razširjeno, da so nosili tudi palico.« (1. Mojz. 32:10) Marko je omenil, da je bilo apostolom naročeno, naj na pot ne vzamejo ničesar drugega razen palice, ki so jo imeli pri sebi, ko so slišali Jezusovo zapoved. Potemtakem so evangelisti poudarili Jezusov napotek, naj učenci ne tratijo časa z nabavljanjem dodatnih potrebščin za potovanje.
To misel je dodatno poudaril Matej, ki je ob tej priložnosti slišal Jezusa izreči to zapoved. Zapisal je, da je Jezus rekel: »Ne polnite si pasov z zlatom, srebrom ali bakrom, niti ne jemljite popotne torbe s hrano, ne dveh spodnjih oblačil, ne sandal, ne palice, saj si delavec zasluži, da dobi svojo hrano.« (Mat. 10:9, 10) Kako pa je bilo s sandalami, v katere so bili apostoli obuti, in s palicami, ki so jih imeli v rokah? Jezus ni hotel reči, naj vržejo stran, kar so imeli pri sebi, ampak jim je naročal, naj si takšnih reči ne nabavljajo. Zakaj je dal učencem takšno zapoved? Ker »si delavec zasluži, da dobi svojo hrano«. To je bilo bistvo te Jezusove zapovedi. Ta zapoved je bila v skladu s tem, kar je rekel v govoru na gori glede tega, da naj ne bodo zaskrbljeni za to, kaj bodo jedli, pili ali oblekli. (Mat. 6:25–32)
Na prvi pogled se morda res zdi, da si evangelijska poročila nasprotujejo, vendar pravzaprav obravnavajo isto misel. Apostoli so morali na pot s tem, kar so imeli pri sebi, in niso smeli tratiti časa s tem, da bi si nabavljali dodatne reči. Zakaj? Ker jim bo vse potrebno priskrbel Jehova.
O kom je Salomon govoril, ko je omenil »ženo in žene«? (Prid. 2:8)
Ne moremo vedeti natančno, vendar je možno, da je govoril o uglednih ženskah, ki jih je srečeval na svojem dvoru.
V 2. poglavju Pridigarja je Salomon omenil različne stvari, ki jih je dosegel, med drugim tudi svoje obsežne gradbene projekte. Dodal je še: »Nakopičil sem si srebro in zlato ter lastnino, kakršno imajo le kralji in pokrajine. Priskrbel sem si pevce in pevke ter okusil to, kar je človeškim sinovom v veselje – ženo in žene.« (Prid. 2:8)
Veliko komentatorjev domneva, da so omenjene »žene« bile številne tujke, ki si jih je v poznejših letih vzel za žene in stranske žene in ki so ga navedle na krivo čaščenje. (1. kra. 11:1–4) Toda ta razlaga ni povsem utemeljena. Ko je Salomon zapisal te besede, je že poznal »ženo in žene«. Jehova mu je bil takrat še vedno naklonjen, saj ga je s svetim duhom vodil pri pisanju biblijskih knjig. Tega pa ne moremo reči za njegova poznejša leta, ko je imel na stotine tujih žena in stranskih žena ter se je oprijel krivega čaščenja.
V knjigi Pridigar je Salomon dejal, da »si je prizadeval najti prijetne besede in točno zapisati besede resnice«. (Prid. 12:10) Očitno je poznal besede za poročeno »ženo«, »kraljico« in »stransko ženo«, saj je te besede uporabil v svojih navdihnjenih spisih. (Preg. 5:18; 12:4; 18:22; Prid. 9:9; Vis. p. 6:8, 9) Toda v izvirniku Pridigarja 2:8 niso uporabljene te znane besede.
V Pridigarju 2:8 je, enkrat v ednini in enkrat v množini, uporabljena nenavadna hebrejska beseda, ki se razen v tej vrstici ne pojavlja nikjer drugje v Bibliji. Učenjaki priznavajo, da pomen te besede ni povsem jasen. Mnogi biblijski prevajalci menijo, da se besedna zveza iz Pridigarja 2:8 nanaša na ženske, enkrat v ednini in nato še v množini ali v presežniku. Prevod »ženo in žene« je v skladu s tem razumevanjem.
Salomonov sloves je bil tako velik, da je kraljica iz bogatega kraljestva, imenovanega Saba, slišala zanj, ga obiskala in bila prevzeta nad vsem, kar je videla. (1. kra. 10:1, 2) To kaže na en možen pomen Salomonovih besed »ženo in žene«. Torej je Salomon mogoče imel v mislih izjemne ženske, s katerimi se je srečeval na svojem dvoru v mnogih letih, ko mu je Bog še vedno bil naklonjen.