Ali ste vedeli?

Kaj je Jezus morda delal kot tesar?

Jezusov očim je bil tesar. Jezus se je izučil iste obrti. Ko je začel oznanjevati, je bil star »okoli trideset let« in ljudje ga niso poznali samo kot »tesarjevega sina«, ampak tudi kot samostojnega tesarja. (Luka 3:23; Matej 13:55; Marko 6:3)

V Jezusovem domačem kraju so ljudje morda potrebovali kmetijsko opremo, kot so denimo plugi in jarmi, ki so bili narejeni predvsem iz lesa. Med drugimi običajnimi tesarskimi izdelki bi lahko bili kosi pohištva – mize, stoli, klopi in skrinje – kot tudi vrata, okna, leseni zapahi in tramovi. Pravzaprav je k tesarjevemu delu spadala tudi gradnja.

V neki ponazoritvi je Janez Krstnik omenil sekiro, orodje, ki so ga Jezus in drugi tesarji verjetno uporabljali za podiranje dreves. Zatem so iz debel naredili bruna kar na mestu samem ali pa so jih nekako prepeljali do svoje delavnice. Ta faza njihovega dela je nedvomno zahtevala veliko fizično moč. (Matej 3:10) Izaija našteje še druga orodja, ki so jih uporabljali tesarji njegovih dni: »Kdor obdeluje les, napne vrvico, ga začrtuje s svinčnikom, obdeluje z dleti in očrtuje s šestilom.« (Izaija 44:13, SSP) Arheološke najdbe potrjujejo, da so v biblijskih časih uporabljali kovinske žage, kamena kladiva in bronaste žeblje. (2. Mojzesova 21:6; Izaija 10:15, SSP; Jeremija 10:4) Upravičeno lahko domnevamo, da je Jezus uporabljal takšne predmete.

Kdo so bili »bankirji«, ki jih je Jezus omenil v eni od svojih ponazoritev, in kaj so delali?

Ko je Jezus govoril o gospodarju, ki je pokaral svojega sužnja, ker mu ni pridobil nič dobička, je rekel: »Moral [bi] moj srebrni denar vložiti pri bankirjih, jaz pa bi ob svojem prihodu prejel to, kar je mojega, skupaj z obrestmi.« (Matej 25:27)

Velike bančne ustanove, kakršne poznamo danes, v Jezusovih dneh niso obstajale. Toda že veliko prej je bilo običajno, da so izposojevalci denarja izplačevali ljudem obresti na denar, ki so ga vložili pri njih, ter ga po višji obrestni meri posojali drugim. V The Anchor Bible Dictionary piše, da so bila obrestna posojila v Grčiji nekaj običajnega že pred 4. stoletjem pr. n. št. Med obdobjem miru, ki so ga vzpostavili Rimljani, se je po rimskem imperiju letna obrestna mera za posojilo in hranilno vlogo gibala od 4 do 6 odstotkov.

Mojzesova postava je prepovedovala posojanje denarja za obresti Izraelcem, ki so bili v potrebi. (2. Mojzesova 22:25) Zdi se, da se je to pravilo nanašalo predvsem na posojila, ki so jih dajali revnim. Toda kot lahko vidimo iz Jezusove ponazoritve, je bilo običajno, da so pri izposojevalcih oziroma »bankirjih« prejeli obresti na denar, ki so ga vložili pri njih. Torej je Jezus tako kot običajno govoril o stvareh, ki so bile njegovim poslušalcem znane.