Pravica do imena

VSAKDO ima pravico do imena. Na Tahitiju tudi novorojenček, ki so se mu starši odrekli, dobi ime. Takemu otroku določi ime in priimek matični urad.

Vendar obstaja nekdo, ki je bil v nekem smislu prikrajšan za to temeljno pravico, dostopno pravzaprav vsem ljudem. Gre za ‚Očeta, ki mu dolguje svoje ime vsaka družina v nebesih in na zemlji‘. (Efežanom 3:14, 15) Mnogo ljudi dejansko ne želi uporabljati Stvarnikovega imena, kot je zapisano v Bibliji. Raje ga nadomeščajo z nazivi »Bog«, »Gospod« ali »Večni«. Kako je torej Stvarniku ime? Psalmist na to vprašanje odgovarja: »Ti, ki ti je ime Jehova, [si] sam Najvišji nad vesoljno zemljo.« (Psalm 83:18)

Polinezijci so v prvi polovici 19. stoletja, ko so na Tahiti prispeli misijonarji Londonske misijonske družbe, častili mnogo bogov. Vsak od teh je imel svoje ime, glavna pa sta bila Oro in Taaroa. Misijonarji so želeli, da domačini ne bi mešali biblijskega Boga z drugimi bogovi, zato so pogosto uporabljali Božje ime, ki se v tahitijskem jeziku zapiše Iehova.

To ime je postalo splošno znano. Ljudje so ga omenjali v vsakodnevnih pogovorih in tudi pismih. Kralj Pomare II., ki je vladal na Tahitiju na začetku 19. stoletja, je tudi v neuradnih pismih pogosto zapisal Božje ime. Da je to res, dokazuje pismo, ki ga lahko vidite tukaj. Napisano je v angleščini in razstavljeno v Muzeju Tahitija in njegovih otokov. To pismo potrjuje, da takrat niso imeli predsodkov do Božjega imena. Še več, Božje osebno ime se je pojavilo večtisočkrat v prvi izdaji tahitijske Biblije, ki je bila dokončana leta 1835.

[Slika na strani 32]

Kralj Pomare II.

[Navedba vira slik na strani 32]

Kralj in pismo: Collection du Musée de Tahiti et de ses Îles, Punaauia, Tahiti