Vsi potrebujemo pohvalo

DEKLICA je preživela prijeten dan. Čeprav jo je ob drugih priložnostih bilo treba pokarati, se je tega dne še posebej lepo vedla. Vendar pa jo je mati tega večera, po tem ko jo je spravila v posteljo, slišala jokati. Ko jo je vprašala, zakaj je vznemirjena, je deklica vsa solzna zaihtela: »Ali danes nisem bila pridna punčka?«

To vprašanje je bilo za mater kot nož v srce. Vedno je znala hitro pokarati svojo hčer. Vendar ji tokrat, čeprav je opazila, kako zelo se je njena deklica trudila lepo vesti, ni izrekla niti ene same pohvalne besede.

Deklice pa niso edine, ki potrebujejo pohvalo in tolažbo. To potrebujemo vsi, prav tako kot potrebujemo nasvet in karanje.

Kako se počutimo, ko nas kdo iskreno pohvali? Ali nam to ne ogreje srca in polepša dan? Verjetno takrat začutimo, da nas je nekdo opazil, da je nekomu mar za nas. Zagotavlja nam, da je to, kar smo naredili, bilo vredno truda in nas spodbuja, da se trudimo še naprej. Ni presenetljivo, da nas iskrena pohvala pogosto pritegne k človeku, ki si vzame čas za to, da nam pove kaj spodbudnega. (Pregovori 15:23)

Jezus Kristus se je prav dobro zavedal nujnosti pohvale. V priliki o talentih gospodar (ki ga predstavlja sam Jezus) prisrčno pohvali oba zvestovdana hlapca, ko reče: »Dobro, vrli in zvesti hlapec!« Kako to ogreje srce! Čeprav sta imela zelo različne sposobnosti in različno izpolnila nalogo, sta prejela enako pohvalo. (Matevž 25:19–23)

Spomnimo se matere te majhne deklice. Ni nam treba čakati tako dolgo, da bodo drugi že v solzah, preden jih bomo pohvalili. Namesto tega lahko vztrajno iščemo priložnosti, da koga pohvalimo. Zares, imamo dober razlog, da druge iskreno pohvalimo ob vsaki priložnosti.