Nikoli prestari za učenje

KSENIJA se je rodila leta 1897. Ima 3 hčere, sina, 15 vnukov in 25 pravnukov. Vse življenje je živela tako, kakor so jo naučili starši. Čeprav je v Moskvo prišla kot begunka iz z vojno razdejane Abhazije, ki leži med Črnim morjem in Kavkazom, je bila zares zadovoljna s svojim življenjem in še posebej, kot je govorila, s podedovano vero.

Leta 1993 je Ksenijina hči Meri postala Jehovova priča in se začela z njo pogovarjati o Bogu Jehovu in Bibliji. Vendar je Ksenija ni hotela poslušati. Svoji hčeri je nenehno govorila: »Sem že prestara, da bi se učila kaj novega.«

Kljub temu pa so ji hči Meri, vnukova žena Londa, ter pravnukinji Nana in Zaza, ki so tudi postale Jehovove priče, še naprej govorile o Bibliji. Nekega večera leta 1999 so ji prebrale svetopisemsko vrstico, ki ji je segla do srca. V vrstici so zapisane Jezusove ganljive besede, ki jih je izrekel svojim zvestim apostolom, ko je vpeljal Gospodovo večerjo. (Lukež 22:19, 20) Tistega večera se je Ksenija, takrat stara 102 leti, odločila, da bo začela preučevati Biblijo.

»Šele po 102 letih življenja,« pravi Ksenija, »sem končno spoznala smisel življenja. Sedaj vem, da ni nič boljšega kot služiti našemu čudovitemu, ljubečemu Bogu Jehovu. Še vedno sem živahna in zdrava. Berem lahko brez očal in sem dejavno povezana s svojo družino.«

Ksenija se je krstila 5. novembra 2000. Sama pravi: »Svoje življenje sem sedaj izročila Jehovu, da bi mu služila z ljubeznijo. V bližini mojega doma je avtobusna postaja, kamor se usedem ter oddajam revije in traktate. Pogosto me obiščejo sorodniki in z veseljem jih seznanjam z resnico o Jehovu.«

Ksenija se veseli dne, ko ‚bo meso njeno bohotnejše nego otročje, in se bo povrnila k dnevom mladostne kreposti svoje‘. (Job 33:25) Če stoletnica meni, da ni prestara za to, da bi se iz Biblije učila o smislu življenja, kaj potem menite vi?