Zavetje pred vetrom

V EVROPI, visoko v Alpah lahko najdete odporen grm z imenom rjasti sleč. Ta pritlikavi rododendron pogosto raste v nizkem goščavju, kjer je pred ostrimi višinskimi vetrovi zaščiten tako, da je stisnjen k tlom. Neizprosen veter ogroža alpske rastline, saj znižuje temperaturo, suši zrak in prst ter jih s koreninami vred ruva iz zemlje.

Rjasti sleč je pogosto obvarovan pred pustošenjem vetra, ker raste v razpokah med skalovjem. Čeprav tam ni veliko prsti, pa te skalnate špranje ščitijo rastlino pred vetrom in ji omogočajo, da varčuje z vodo. Sleč je skoraj celo leto skrit, poleti pa svoje gorsko zavetje okrasi z živordečimi cvetovi.

Prerok Izaija je pojasnil, da bo Bog postavil ‚kneze‘ in vsak med njimi bo služil kot »zavetje pred vetrom«. (Izaija 32:1, 2) Pod vodstvom Kralja, Kristusa Jezusa, bodo ti duhovni knezi ali nadzorniki kakor trdne skale, neomajni v času pritiskov ali nesreč. Potrebnim bodo omogočili zanesljivo zavetje pred težavami in jim pomagali varovati njihove zaloge duhovne vode iz Božje besede.

Preganjanje, malodušje ali bolezen učinkujejo kot močan veter, kristjana lahko namreč tako bijejo, da njegova vera uveni, če ni zaščiten. Krščanski starešine lahko kristjana ščitijo tako, da pozorno prisluhnejo njegovim težavam, mu svetujejo na temelju Biblije in ga spodbudijo oziroma mu praktično pomagajo. Kakor njihov postavljeni Kralj, Kristus Jezus, želijo pomagati tistim, ki so »razkropljeni«. (Matevž 9:36) Pomagati želijo tudi tistim, ki so jih poškodovali vetrovi lažnega nauka. (Efežanom 4:14, SSP) Takšna pomoč ob primernem času se lahko izkaže za življenjsko pomembno.

»Preživljala sem zelo travmatično obdobje, ko so nekateri moji tesni prijatelji zapustili resnico in ravno takrat je moj oče imel možgansko krvavitev,« pojasnjuje Miriam. »Svojo depresijo sem poskušala premagati tako, da sem se pričela sestajati s posvetnim fantom. Ker sem se počutila nevredno, sem kmalu zatem obvestila občinske starešine, da sem se odločila zapustiti resnico, saj sem bila prepričana, da me Jehova ne more ljubiti.

V tem prelomnem trenutku me je sočuten starešina spomnil na leta, ko sem služila kot redna pionirka. Povedal mi je, da je vedno občudoval mojo zvestost, in me prijazno prosil, naj dovolim starešinam, da mi pomagajo prepričati se o Jehovovi ljubezni. Njihovo ljubeče zanimanje v tistem kritičnem času je bilo zame kot ‚zavetje‘ med duhovno nevihto, ki je divjala okrog mene. V mesecu dni sem pretrgala stike s fantom in vse od takrat hodim po poti resnice.«

Starešine se počutijo nagrajene, ko vidijo, da sokristjani duhovno rastejo in vse to zaradi zaščite, ki jim je bila ponujena ob primernem času. In ta ‚zavetja‘ so le predokus obilne duhovne pomoči, katere se bomo veselili med Kristusovim tisočletnim kraljevanjem.