»V svetlobi tvoji vidimo svetlobo«

SVETLOBA je nekaj, kar pogosto jemljemo za nekaj samoumevnega, dokler ne pride do prekinitve električne energije in se naša soseska pogrezne v temo. Na srečo pa je naša nebeška »elektrarna«, sonce, popolnoma zanesljiva. Zaradi sončne svetlobe lahko vidimo, jemo, dihamo in živimo.

Svetloba je namreč nujna za življenje, zato nas ne preseneča, ko v Prvi Mojzesovi knjigi beremo, da se je svetloba pojavila že v prvem ustvarjalnem dnevu. »Reče Bog: Bodi svetloba! In bila je svetloba.« (1. Mojzesova 1:3) Spoštovani možje, kot je bil kralj David, so vedno priznavali, da je Jehova vir življenja in svetlobe. »Pri tebi je življenja vir,« je napisal David, »v svetlobi tvoji vidimo svetlobo.« (Psalm 36:9)

Davidove besede imajo tako dobeseden kot figurativen pomen. Encyclopædia Britannica poudarja: »Svetloba nam prav gotovo omogoča čut vida.« Potem pa dodaja: »Skozi oči doseže človekove možgane več informacij kot skozi katero koli drugo čutilo.« Ker je torej večina tega, kar se naučimo, odvisna od daru vida, ki pa za pravilno delovanje potrebuje svetlobo, se v Svetem pismu svetlobo uporablja tudi v figurativnem pomenu.

Tako je Jezus svojim učencem rekel: »Jaz sem luč sveta; kdor gre za menoj, ne bo hodil po temi, temuč bo imel luč življenja.« (Janez 8:12) Figurativna svetloba, o kateri je Jezus govoril, je bilo sporočilo resnice, ki ga je oznanjal, to pa bi lahko razsvetlilo um in srce njegovih poslušalcev. Po dolgih letih duhovne teme so lahko Jezusovi učenci končno razumeli Božji namen za človeštvo in upanje o Kraljestvu. To je bila res »luč življenja«, saj lahko to znanje vodi v večno življenje. »Večno življenje je pa to,« je rekel Jezus v molitvi svojemu nebeškemu Očetu, »da spoznajo tebe, edinega resničnega Boga, in katerega si poslal, Jezusa Kristusa.« (Janez 17:3) Te duhovne svetlobe ne imejmo nikoli za nekaj samoumevnega.