Kako se kaže Božja modrost?

»MODROST ubožčevo zaničujejo in besed njegovih ne poslušajo.« S temi besedami je modri kralj Salomon sklenil zgodbo o nekem nepomembnem, toda modrem človeku, ki je rešil celo mesto pred uničenjem. Žal pa se »nihče [. . .] ni spomnil tega ubogega človeka«. (Propovednik 9:14–16)

Ljudje se nagibajo k temu, da na manj pomembne ljudi gledajo zviška, čeprav ti ubogi opravljajo plemenita dejanja. Tako je bilo tudi v Jezusovem primeru. Izaija je o njem prerokoval: »Zaničevan je bil in preziran med možmi, mož bolečin in izkušen v trpljenju.« (Izaija 53:3) Nekateri so Jezusa zaničevali preprosto zato, ker ni imel položaja oziroma veljave voditeljev svojih dni. Imel pa je modrost, veliko večjo od katerega koli grešnega človeka. Ljudje iz Jezusovega domačega kraja niso hoteli priznati, da ta »tesarjev sin« kaže takšno modrost in dela tako mogočna dela. To pa je bila resna napaka, kajti poročilo nadalje pravi, da Jezus »ni storil ondi mnogo čudežev zavoljo njih nevere«. Kakšna izguba za te ljudi! (Matevž 13:54–58)

Ne naredimo tudi mi enake napake. ‚Modrost je opravičena po svojih delih,‘ je dejal Jezus. Teh, ki opravljajo Božje delo in prenašajo nebeško modrost, se ne prepozna po njihovem statusu oziroma družbenem položaju, temveč po njihovem ‚dobrem sadu‘: veri, ki temelji na Bibliji, in delih. (Matevž 7:18–20; 11:19, SSP)