Kraljestveni oznanjevalci poročajo

Širjenje teokracije v Namibiji

DOBRA novica o Božjem kraljestvu je prvič dosegla Namibijo ob koncu dvajsetih let tega stoletja. Od takrat se je na stotine odkritosrčnih ljudi odzvalo na Božje sporočilo rešitve. Naslednji doživetji kažeta, kako Jehova zbira te njemu dragocene v svojo čredo. (Hagaj 2:⁠7)

◻ Paulus, ki se stežka preživlja s kmetovanjem in živi na severovzhodu Namibije, je prvič navezal stike z Jehovovimi pričami, ko je obiskal glavno mesto Windhoek. Hitro se je prepričal, da je našel resnico. Vrnil se je domov s knjigo Tudi ti lahko večno živiš v raju na zemlji. Nato je na poti v Rundu, najbližje mesto, kjer je bila kraljestvena dvorana, naletel na Priče in jih prosil, naj ga obiščejo.

Toda bil je preveč oddaljen, da bi ga lahko obiskali in imeli z njim vsak teden biblijski pouk. Paulus je neustrašno začel sam preučevati Biblijo. Poleg tega je o naučenem goreče oznanjeval drugim. Sčasoma je tam nastala biblijskoučna skupina. Ko je ta majhna skupina po radiu slišala, da bo v Rundu zbor Jehovovih prič, so mukoma zbrali svoje borne zaslužke in se dogovorili za prevoz, da bi bili navzoči na zboru.

Kako navdušeni so bili, ko so se prvič družili z Jehovovimi pričami! Kmalu je bilo dogovorjeno, da to skupino redno obiskujejo usposobljeni bratje. Danes je v vasi, kjer živi Paulus, šest oznanjevalcev.

◻ Johannino zanimanje za Božje ime se je vzbudilo, ko je nekoga slišala slabo govoriti o Jehovovih pričah. Takole se spominja: »Ko sem prvič slišala Jehovovo ime, se mi je neizbrisljivo vtisnilo v spomin in začela sem premišljevati, kdo je Jehova. Z možem sva živela blizu Walvis Baya na namibijski obali. Nekoč sva šla v mesto in videla sem nekaj Prič, kako na ulici delijo revije Stražni stolp. Dobila sem en izvod in prosila za biblijski pouk, ker sem imela veliko vprašanj. Jokala sem, ko so mi sporočili, da ne bodo mogli priti, ker se jim je pokvarilo vozilo. Kmalu zatem je mož umrl in preselila sem se v Keetmanshoop. Na tamkajšnje področje je bil dodeljen posebni pionir (polnočasni oznanjevalec) in od njega sem dobila knjigo Resnica, ki vodi do večnega življenja. Od samega začetka sem prepoznala zven resnice.

Navsezadnje so me povabili k sodelovanju v oznanjevalskem delu, toda premagal me je strah pred ljudmi. Ko sem hodila od vrat do vrat, sem molila k Jehovu, naj mi raje pusti umreti, kakor da me pošilja na oznanjevanje. Pri prvem sodelovanju v pouličnem pričevanju sem se skrila v ozek prehod in upala, da me nihče ne bo videl. Nazadnje sem zbrala dovolj poguma, da sem nekemu mimoidočemu ponudila revijo, in šele takrat sem uspela nekaj izreči. Tistega dne sem se z Jehovovo pomočjo pogovarjala o svojem na Bibliji temelječem upanju z mnogimi ljudmi.

Danes, po 12 letih, kljub gmotni revščini še vedno cenim dragoceno prednost biti v pionirski službi, in še naprej me neizmerno veseli pogovarjati se z drugimi o resnici o Kraljestvu.«