»Začutil sem mirno ozračje«

NEKI nemško govoreči moški je šel na zborovanje Jehovovih prič, da bi »vohunil« za njimi. Zakaj? Nameraval je »razkrinkati to sekto in obvarovati svoje prijatelje, da ne bi zašli na stranpot«. Po obisku zborovanja je prijateljem napisal naslednje pismo:

»Ko sem se približal prizorišču zborovanja, sem se spraševal, ali sem prišel na pravi kraj. Na spregledu ni bilo nikogar in tla niso bila nastlana z odpadki in pločevinkami piva. Stopil sem bliže in pri vhodu na stadion zagledal dva gospoda. Pozdravila sta me in me spustila noter.

Pričakoval sem, da bom slišal hrup tisočih, ki naj bi bili tam, toda bilo je zelo tiho. ,No,‘ sem pomislil, ,najbrž je po vsem prostoru razpršena samo peščica ljudi.‘

Ko sem vstopil, je mojo pozornost takoj pritegnila drama, ki se je odigravala na odru. Šele kasneje sem ugotovil, da je stadion do zadnjega kotička napolnjen z več tisoč pozornimi poslušalci. Začutil sem mirno ozračje. Kar sem slišal, videl in občutil med preostalim delom zborovanja, je name naredilo velik vtis.

Pomešal sem se med Priče in nisem si mogel kaj, da ne bi opazil njihovih radostnih obrazov in prijaznih besed. Nenadoma nisem mogel zatreti misli: ,To je resnično Božje ljudstvo.‘«

Mladenič je svoje prijatelje, namesto da bi ,jih obvaroval, da ne bi zašli na stranpot,‘ zaprosil, ali bi lahko tudi on preučeval Biblijo. In kako se je to razpletlo? Danes je krščanski starešina. Skupaj s svojo družino dejavno služi v občini v Zugu (Švica).