Bojevanje za »sveti« kraj

PETNAJSTEGA julija 1099 je prva križarska vojna, ki jo je odobril rimski papež, dosegla svoj cilj: prevzeti nadzor nad Jeruzalemom. Pokol je bil strašen! Od meščanov sta preživela le guverner in njegov telesni stražar, potem ko je bila plačana velikanska podkupnina. O tem, kaj se je zgodilo z drugimi muslimanskimi in židovskimi prebivalci, duhovnik Antony Bridge v svoji knjigi The Crusades poroča takole: »Ko so križarji v mestu dobili proste roke, so se vdali nebrzdani krvoločnosti. [. . .] Pobili so vsakega moškega, žensko in otroka, ki so ga našli v mestu [. . .] Ko že niso imeli več koga ubiti, so zmagovalci v sprevodu odkorakali po mestnih ulicah [. . .] k cerkvi Božjega groba, da se zahvalijo Bogu.«

Vse od te zmage križarjev navzočnost krščanstva v Jeruzalemu zaznamuje trenje med rimskokatoliško in vzhodno pravoslavno vero ter še drugimi tako imenovanimi krščanskimi verami. Leta 1850 so nesoglasja med voditelji različnih cerkva glede svetih krajev v Jeruzalemu in njegovi okolici največ prispevala k začetku krimske vojne. V bojih med Anglijo, Francijo in Osmansko državo na eni strani ter Rusijo na drugi je življenje izgubilo pol milijona ljudi.

Z vojno pa se neskladja v krščanstvu glede Jeruzalema in njegovih svetih krajev niso končala. Osmani, ki so takrat nadzorovali deželo, so razmere skušali pomiriti tako, da so svete kraje razdelili med različne vere. »To načelo,« razlaga dr. Menashe Har-el v knjigi This Is Jerusalem, »so sprejeli [. . .] tudi Združeni narodi, z Resolucijo o razdelitvi, novembra 1947. leta. Torej je del mednarodnega prava.« Cerkev Božjega groba so tako razdelili med rimske katoličane, grške pravoslavce, Armence, Sirce in Kopte. Nazadnje si pravico do te cerkve lastijo še Etiopci, od katerih jih nekaj živi v kočah na njeni strehi. Cerkev Božjega groba je za mnoge najsvetejši kraj v krščanstvu. V njej je polno relikvij, podob in ikon. Drug tako imenovani sveti kraj je Gordonova Kalvarija, ki jo nekateri protestanti častijo kot kraj, kjer naj bi usmrtili in pokopali Jezusa.

V davnini pa je Jezus ženski, ki je verovala v svete kraje, rekel: »Prihaja ura, ko ne boste molili Očeta ne na tej gori, ne v Jeruzalemu. [. . .] Pravi molilci [bodo] molili Očeta v duhu in resnici.« (Janez 4:21–24) Pravi kristjani torej ne častijo svetih krajev. Uničenje nezvestega Jeruzalema po roki rimskih vojsk leta 70 n. š. je svarilo tako imenovanemu krščanstvu. Njegovo malikovanje, razkoli in krvna krivda postavljajo na laž njegovo zatrjevanje, da je krščansko. Zato ga bo doletela usoda, ki jo je Bog napovedal za vse vere Babilona Velikega. (Razodetje 18:2–8)