Pazite se simonije!

V PRVEM stoletju n. š. je v Samariji živel čarovnik po imenu Simon, ki je bil v svoji okolici zelo spoštovan. Ljudje so bili nad njegovim čaranjem tako prevzeti, da so imeli o njem navado govoriti: »On je božja moč, ki se imenuje Velika moč.« (Dejanja 8:9–11, Ekumenska izdaja)

Ko pa je postal krščen kristjan, je videl, da obstaja veliko večja moč od tiste, ki jo je on prej imel. To je bila moč, ki so jo dobili Jezusovi apostoli in s katero so ti lahko drugim podeljevali čudežne darove svetega duha. Simon je bil tako navdušen, da je dvema apostoloma ponudil denar in ju prosil: »Dajta tudi meni to oblast, da prejme svetega Duha, na kogarkoli položim roke.« (Dejanja 8:13–19)

Apostol Peter je Simona pokaral: »Srebro tvoje naj s teboj vred pogine, ker meniš, da se more dar Božji dobiti za denar. Nimaš ga dela, ne deleža v tej reči, kajti srce tvoje ni odkrito proti Bogu.« (Dejanja 8:20, 21)

Prav iz tega biblijskega poročila izvira tudi beseda »simonija«, ki označuje »kupovanje ali prodajanje položajev oziroma napredovanja v cerkvi, kar je greh«. New Catholic Encyclopedia priznava, da je še zlasti od 9. do 11. stoletja »simonija prevladovala v samostanih, pri nižjem kleru, med škofi in celo papeži«. V deveti izdaji The Encyclopædia Britannica (1878) piše: »Študent, ki preučuje zgodovino papeških konklav, se lahko prepriča, da doslej še ni bilo cerkvenih volitev, ki ne bi bile omadeževane s simonijo, da pa se je ta v teh konklavah v več primerih pokazala v najhujših, najbolj predrznih in najbolj odkritih oblikah.«

Današnji pravi kristjani se morajo paziti simonije. Nekateri bi denimo utegnili posameznike, ki jim lahko dodelijo kakšne dodatne prednosti, obsipavati s pohvalami ali velikodušnimi darili. Tisti, ki pa takšne prednosti lahko dodelijo, bi utegnili biti pristranski do posameznikov, od katerih bi lahko kaj dobili oziroma kateri jih radi obsipavajo z darili. V obeh primerih gre za simonijo, ki pa jo Sveto pismo jasno obsoja. Peter je Simona spodbudil: »Izpokori se torej od te hudobnosti svoje in prosi Gospoda, če bi se ti morda odpustila namera srca tvojega. Kajti vidim te, da si v žolču grenkobe in v zvezi krivice.« (Dejanja 8:22, 23)

Simon je k sreči uvidel težo svoje napačne želje. Apostola je prosil: »Prosita vidva zame Gospoda, da ne pride name nič tega, kar sta rekla.« (Dejanja 8:24) Pravi kristjani poslušajo pomembni pouk, ki ga dobimo iz tega poročila, in pazijo, da se ne bi omadeževali z nobeno obliko simonije.