Kraljestveni oznanjevalci poročajo

Premagovati izzive v »Deželi nepričakovanega«

APOSTOL Pavel je korintske kristjane v prvem stoletju vprašal: »Če da trobenta nerazločen glas, kdo se pripravi za boj? Tako tudi z vami: če z jezikom ne govorite razumljive besede, kako bodo umeli, kaj pravite?« (1. Korinčanom 14:8, 9)

V Papui Novi Gvineji, ki ji tu in tam pravijo Dežela nepričakovanega, Jehovove priče pri objavljanju jasnega biblijskega sporočila zadevajo ob zastrašljive ovire. Oznanjujejo ljudem, ki govorijo več kot 700 različnih jezikov in imajo mnogo raznolikih običajev. Premagovati morajo gorata področja, težave zaradi pomanjkanja cest in naraščajočega kriminala. Poleg vsega tega pa jim nasprotujejo še nekatere verske skupine, občasno celo delavci v šolskih upravah.

Vseeno pa Priče, z dobrim duhovnim poukom in vse večjo zbirko biblijskih učnih pripomočkov v krajevnih jezikih, razglašajo dobro novico podobno, kakor lahko trobenta daje razločen glas. In kot kažeta naslednji poročili je odziv velikokrat pozitiven:

• Na začetku novega šolskega leta je neki učitelj želel vedeti, zakaj otroci Jehovovih prič ne pozdravljajo zastave, niti ne pojejo državne himne. To je vprašal Maiolo, 13-letno učenko, ki je krščena Priča. Maiola je to pojasnila jasno in na temelju Svetega pisma. Ker je bila razlaga iz Biblije, jo je učitelj sprejel in jo pojasnil še drugemu šolskemu osebju.

Ko so kasneje učenci za nalogo morali napisati esej, si je Maiola izbrala temo o trojici. Esej so ji ocenili z najvišjo oceno v razredu in učitelj jo je vprašal, kje je našla te podatke. Pokazala mu je knjigo Tudi ti lahko večno živiš v raju na zemlji v angleščini. Učitelj je nato knjigo predstavil celemu razredu in mnogi so želeli imeti svoj izvod. Naslednjega dne je Maiola sošolkam in sošolcem razdelila 14 knjig in 7 revij, s tremi od njih pa je začela tudi biblijski pouk. Njen cilj je postati polnočasna oznanjevalka.

• Neki oddaljeni skupini Jehovovih prič v priobalni vasi blizu Port Moresbyja so vse od zgodnjih sedemdesetih let tega stoletja nasprotovali. Nedavno pa so prejeli pomoč iz nepričakovanega vira. Škof tamkajšnje Združene cerkve, domačin iz Papue Nove Gvineje, ki se je šolal v tujini, je nekega dne navzoče v cerkvi povabil, naj mu zastavijo kakršno koli vprašanje. Neki moški je vprašal: »V naši vasi sta dve veri – Združena cerkev in Jehovove priče. Kaj naj storimo, kadar nas obiščejo Priče?« Škof je po dolgem premolku odgovoril: »Veste, res ne vem, kaj naj vam rečem. Nedavno sta me obiskala mlada Pričevalca. Postavila sta mi eno vprašanje in jaz z vso svojo univerzitetno izobrazbo nisem znal odgovoriti. Onadva pa sta mi z lahkoto odgovorila iz Biblije. Zato vam nič ne bom rekel, kaj naredite – to bom prepustil vam. Če jih ne želite poslušati, vam jih ni treba, toda ne bodite nasilni do njih.«

Potujoči predstavnik Watch Tower Society, ki je kasneje obiskal to skupino Prič, je poročal: »Ko so se Priče odpravili na oznanjevanje, jim je prisluhnil skoraj vsak vaščan. Nekateri so jih tudi povabili v svoj dom. Zdaj je oznanjevati pravi raj.«