Bili so neomajni kljub nacističnemu preganjanju

NEUSTRAŠNA značajnost Jehovovih prič v nacistični Nemčiji je v ostrem nasprotju s stališčem cerkva tako imenovanega krščanstva. To je zapisal profesor zgodovine John Weiss v svoji knjigi Ideology of Death. Takole beremo:

»Leta 1934 je evangeličanska cerkev poudarjala, da morajo ‚luterani pozdraviti‘ naciste in se zahvaliti ‚Gospodu Bogu‘, da je Nemcem dal ‚pobožnega in zanesljivega gospodarja‘. [. . .] Protestantski škof pa je svojim duhovnikom pisal: ‚[Hitlerja] nam je poslal sam Bog.‘ « Weiss nadaljuje: »Nemška metodistična cerkev [. . .] je pritrdila škofu Dibeliusu, ki je dejal, da je Hitler obvaroval Nemčijo pred sicer grozečo boljševiško revolucijo, da je prinesel mir in stabilnost [. . .] Mormonska cerkev je svojim vernikom govorila, da je nasprotovanje Hitlerju kršitev mormonske postave.« Dodal je še: »Katolikom pa je bilo naročeno, da jim je sveta dolžnost ubogati novo državo, dolžnost, katere niso bili oproščeni niti potem, ko je duhovščina izvedela za nezaslišane grozote na vzhodu.«

Kaj pa Jehovove priče? Profesor Weiss opozarja, da »so se nacistom kot skupina uprli le Jehovove priče«. Tisoče njih je bilo pozaprtih, »pa čeprav bi vsakega Pričo, ki so ga odpeljali v koncentracijsko taborišče, izpustili že, če bi samo podpisal list papirja, s katerim bi se odpovedal svoji veri« nadaljuje profesor Weiss.

Profesor Weiss o značajnosti Jehovovih prič pravi: »Njihov zgled slika tisto edinstveno odločno in junaško moč, ki jo je odsevalo zgodnje krščanstvo, preden sta institucializacija in zavezanost družbenemu redu v njem zadušila željo po brezkompromisnem življenju. Neki protestantski pastor je o njih napisal: ‚Besnenju nacističnega demona se niso prve postavile po robu velike cerkve, temveč ti obrekovani in zasmehovani ljudje, ki so si drznili nasprotovati zaradi svoje vere.‘ «