Resnica o peklu

POROČILO doktrinarne komisije anglikanske cerkve pravi, da pekel navsezadnje le ni goreča peč, temveč prej abstrakten kraj neobstoja. »Razlogov za to spremembo je veliko,« so pojasnili v poročilu. »Med drugim sta to moralni ugovor, tako znotraj kot tudi izven krščanske vere, zoper strahovero in vedno močnejši občutek, da je bila slika o Bogu, ki je milijone ljudi izročil večnim mukam, zelo daleč od ljubezni, ki jo je Bog razodel v Kristusu.«

Vendar pa to tradicionalno gledišče o peklu ne vznemirja samo pripadnike anglikanske cerkve. Ljudem različnih veroizpovedi je težko častiti maščevalnega Boga, ki sežiga grešnike. »Ljudje si želijo Boga, ki je sočuten in se ga da ljubkovati,« pravi Jackson Carroll, profesor religije in družbe na Teološki šoli univerze Duke. »Govoriti o grehu in krivdi je v nasprotju z sodobnim mišljenjem.«

Jehovove priče pa že dolgo verjamejo, da je pekel, kot ga uči Biblija, enostavno splošen grob mrtvega človeštva – ne pa kraj gorečega mučenja. In tega ne verjamejo, ker bi to bilo priljubljeno, temveč zaradi tega, kar pravi o tem Biblija: »Mrtvi pa ničesar ne vedo [. . .]; kajti ni ne dela, ne preudarjanja, ne znanja, ne modrosti v kraju smrti [peklu, katoliški Douay Version].« (Propovednik 9:5, 10)

V skladu s tem jasnim razumevanjem stanja mrtvih je Charles Taze Russell, prvi predsednik Watch Tower Society, leta 1896 napisal: »Nismo našli [v Bibliji] nobenega kraja večnega mučenja, kot ga zmotno učijo veroizpovedi in cerkvene pesmarice ter mnogi pridigarji. Smo pa našli ,pekel‘, šeol, hades, na katerega je bila zaradi Adamovega greha obsojena naša celotna rasa in iz katerega smo bili odkupljeni s smrtjo našega Gospoda; in ta ,pekel‘ je grob – stanje smrti.«

Tako Jehovove priče že več kot stoletje učijo biblijsko resnico o peklu.

[Slika na strani 32]

Charles T. Russell