Vprašanja bralcev

Poročila za zadnjih nekaj let kažejo, da je število tistih, ki na spominski slovesnosti zaužijejo simbola, rahlo naraslo. Ali to pomeni, da je bilo precej novih maziljenih s svetim duhom?

Imamo dober razlog za verjetje, da se je število 144.000 maziljenih kristjanov dopolnilo že pred desetletji.

V Dejanjih apostolov 2:1–4, EI, namreč o prvih maziljencih iz te številčno omejene skupine beremo: »Ko je prišel binkoštni dan, so bili vsi zbrani na istem kraju. Nenadoma je nastal z neba šum, kot bi se bližal silovit vihar, in napolnil vso hišo, kjer so se zadrževali. Prikazali so se jim jeziki, podobni plamenom, ki so se razdelili, in nad vsakim je obstal po eden. Vsi so bili napolnjeni s Svetim Duhom in začeli so govoriti v tujih jezikih, kakor jim je Duh dajal izgovarjati.«

Po tistem je Jehova izbral še druge in jih pomazilil s svetim duhom. Že v zgodnjih letih krščanstva so se jim pridružili še tisoči. V današnjih dneh govornik na spominski slovesnosti često opozori na besede apostola Pavla, zapisane v Listu Rimljanom 8:15–17, ki omenjajo, da maziljenci ‚sprejmejo duha posinovljenja‘ (EI). Pavel je tudi rekel, da sveti duh, ki ga sprejmejo, ‚pričuje z njihovim, da so otroci Božji in sodediči Kristusovi‘. Kateri so v resnici maziljeni s tem duhom, to zagotovo vedo. To namreč ni zaradi njihove želje in ni izraz čustvenega ter nerealnega mnenja o sebi.

Vemo, da je ta nebeški klic veljal skozi stoletja, vendar so v srednjem veku bili časi, ko je bilo maziljencev verjetno zelo malo.a Ko se je proti koncu prejšnjega stoletja zopet vzpostavilo pravo krščanstvo, se je število poklicanih in izbranih povečalo. Vseeno pa je videti, da je bilo do srede tridesetih našega stoletja večidel zbranih že vseh 144.000. Tako se je tedaj pojavila skupina zvestovdanih kristjanov z zemeljskim upanjem. Jezus je te, ki se v čaščenju pridružujejo maziljenim, imenoval ,druge ovce‘, oboji pa so ena priznana čreda. (Janez 10:14–16)

Dejstva kažejo, da so se v teh desetletjih maziljenci že zbrali in da Jehova blagoslavlja rastočo ,veliko množico‘, ki ima upanje, da bo preživela ,veliko stisko‘. (Razodetje 7:9, 14) Tako se je denimo 1935. leta na spominski slovesnosti zbralo 63.146 ljudi, od teh jih je 52.465 užilo simbola. S tem so javno dokazali, da so maziljenci. Trideset let pozneje, to je 1965., je bilo navzočih 1,933.089 ljudi, od teh jih je užilo simbola samo 11.550. Še trideset let pozneje, leta 1995, je število navzočih skočilo na 13,147.201, toda samo 8645 jih je použilo kruh in vino. (1. Korinčanom 11:23–26) Jasno je torej, da se je število tistih, ki se prištevajo k ostanku, z desetletji zmanjševalo: leta 1935 jih je bilo kakšnih 52.400, leta 1965 še 11.500, 1995. pa 8600. Kakor koli že, tisti z zemeljskim upanjem so imeli blagoslov in njihovo število se je zelo zvišalo.

Najnovejše poročilo o spominski slovesnosti iz leta 1995 pove, da je lani simbola použilo 28 ljudi več kakor leto poprej, kljub temu pa povprečje teh, v razmerju z vsemi navzočimi, pada. Če vse to upoštevamo, potem teh nekaj več, ki so užili simbola, pač še ni vzrok za nemir. V vseh teh letih se je našel kdo, sploh pa novokrščeni, ki je kar tako začel uživati simbola. V številnih primerih so taki čez nekaj časa spoznali, da so se zmotili. Nekateri so priznali, da so to najbrž storili zaradi čustvenega odziva na telesno oziroma duševno obremenitev. Potem pa so spoznali, da pravzaprav niso poklicani v nebeško življenje. Boga so prosili, naj bo z njimi usmiljeno razumevajoč. Naprej pa mu služijo kot dobri, zvestovdani kristjani, ki upajo na večno življenje na zemlji.

Torej ni treba nikomur med nami biti zaskrbljen, ko kdo začne uživati simbola, ali pa ko to ne naredi več. Prav res nam ni treba biti v skrbeh, ali je kdo maziljen s svetim duhom in poklican v nebeško življenje ali ne. Spomnimo se Jezusovega utemeljenega zagotovila: »Jaz sem dobri pastir, in poznam svoje [ovce, NW].« Jehova čisto zagotovo pozna tiste, ki si jih je izbral za duhovne sinove. Torej imamo vse razloge za to, da verjamemo, da se število maziljencev še znižuje, ker se zemeljsko življenje posameznikov zaradi starosti oziroma nepredvidenih dogodkov pač konča. Ko ti, ki so bili res maziljeni, umrejo, se, če so bili do smrti zvesti, veselijo ‚krone življenja‘ (NW), druge ovce, ki so oprali svoja oblačila v Jagnjetovi krvi, pa lahko pričakujejo, da bodo preživeli veliko stisko. (2. Timoteju 4:6–8; Razodetje 2:10)

[Podčrtna opomba]