Upokojitev odprta vrata v teokratično dejavnost?

UPOKOJITEV – mnogi z njo zaprejo vrata neskončnim pritiskom in vedno večjim težavam. Dolga leta so morda ukleščeni v naporen, že kar nor vsakdanjik, zato komaj čakajo na upokojitev, s katero upajo, da se jim bodo odprla vrata v lagodno življenje in osebno svobodo. Vse prevečkrat pa se zgodi, da jih za temi vrati pričakata dolgočasje in brezvoljnost. Rekreacija in hobiji človeku kratko malo ne morejo dajati tistega občutka, ki ga daje delo, občutka namreč, da so koristni.

Jehovovim pričam pa upokojitev lahko odpre »velika vrata v dejavnost«. (1. Korinčanom 16:9, NW) Resda staranje s sabo nosi težave in omejitve, kljub temu pa so nekateri starejši ugotovili, da lahko Jehovu z njegovo pomočjo več služijo. Oglejmo si samo izkušnje nekaterih starejših kristjanov iz Nizozemske. V tej deželi je bilo v službenem letu 1995 kar 269 pionirjev (polnočasnih kraljestvenih oznanjevalcev), od nič manj kot 1223, starih nad 50 let, kar 81 od teh pa nad 65 let.

Nekaterim uspe pionirati tako, da enostavno obdržijo isti tempo, kot so ga imeli prej, ko so še delali. (Primerjaj Filipljanom 3:16.) Neki tak upokojeni kristjan, Karel, se spominja: »V posvetni službi sem navadno začel delati ob 7.30. In ko sem šel v pokoj, sem se odločil, da bom obdržal isti življenjski ritem. Tako ponavadi začnem dan ob sedmih zjutraj z revialnim pouličnim pričevanjem pred železniško postajo.«

Tudi natančen načrt je ključ za uspeh. (Pregovori 21:5, EI) Nekateri so si denimo prihranili toliko denarja, da se med strežbo lahko vzdržujejo. Drugi so se odločili, da si bodo nekoliko zategnili pas pri osebnih izdatkih, pa so si poiskali zaposlitev s polovičnim delovnim časom. Za zgled si vzemimo Theodora in Ann. Oba sta po poroki pionirala, vse dokler ju niso družinske obveznosti prisilile, da sta nehala. Toda njun pionirski duh je ostal živ! K pioniranju sta neutrudno spodbujala svoje odraščajoče hčere. Dajala pa sta jim tudi dober zgled, saj sta bila pogosto pomožna pionirja. Ko so bila dekleta že večja, sta postopoma začela omejevati posvetno delo, tako da sta lahko imela več časa za terensko službo.

Ko so se hčere lotile polnočasne službe in odšle od doma, je Ann začela pionirati. In nekega dne je spodbudila tudi Theodora, naj pusti svojo službo. »Oba lahko pionirava,« je predlagala. Theodore je o svojih namerah obvestil delodajalca. Ta pa ga je prijetno presenetil, saj mu je ponudil pomoč: delo s polovičnim delovnim časom. Pa še tole mu je rekel: »Saj vem, za svojega šefa, tistega tam gori [v nebesih], hočeš delati polni delovni čas.« Tako zdaj Theodore in Ann lepo skupaj pionirata.

Nekateri pa se s pioniranjem odzovejo na takšne in drugačne stvari, ki jih doživijo. Tako sta starejša zakonca ob nenadni smrti hčerke in vnukinje začela resno razmišljati, kako bosta izrabila leta življenja, ki so jima še ostala. (Propovednik 7:2) Nista dovolila, da bi ju pogoltnila žalost, raje sta se lotila polnočasne službe, v kateri uživata zdaj že dobrih osem let!

Vsekakor pa je človeku treba biti zares odločen, da bi ostal v polnočasni strežbi. Ernst denimo se je skupaj s svojo ženo Riek lotil pioniranja, takoj ko so šli otroci od doma. Nedolgo potem pa je Ernstu nekdanji poslovni partner ponudil donosno delo. Toda Ernst mu je odvrnil: »Z ženo imava najboljšega delodajalca, kar jih je, zato se mu nikakor nočeva odpovedati!« In ker sta oba z ženo ostala »zaposlena« pri Jehovu, so se jima v službi odprle še druge prednosti. Več kot dvajset let sta bila v okrajni službi in še danes sta pionirja. Ali morda zdaj obžalujeta, da sta ubrala pot samoodrekanja? Par je pred nekaj časa pisal: »Če je Jehovova volja, bova čez tri mesece praznovala petdesetletnico poroke, ki ji ponavadi pravijo zlata poroka. Midva pa lahko s popolno gotovostjo rečeva, da so se nama prava zlata leta začela, ko sva se lotila pioniranja.«

Marsikdo ugotovi, da mu vrata v povečano dejavnost odprejo pot tudi k povečani radosti! Neki brat, ki se je pioniranja lotil dva tedna za tem, ko je dopolnil 65 let, pravi: »Reči moram, da še nikoli v svojem življenju nisem doživel toliko blagoslovov kot v teh desetih letih pionirske službe.« Zakonca, ki pionirata že več kot sedem let, pravita: »Kaj drugega pa naj bi sploh počela zakonca najinih let in s podobnimi okoliščinami? Na področju pogosto srečava svoje vrstnike, kako udobno ždijo doma in se redijo, starajo in so vse bolj okoreli. Naju pa služba ohranja v duševni in telesni kondiciji. In vedno sva skupaj. Veliko se presmejiva in uživava življenje.«

Seveda vsem starejšim okoliščine ne dopuščajo, da bi lahko pionirali. Takšni kristjani so lahko prepričani, da Jehova ceni vse, kar zmorejo narediti v njegovi službi. (Primerjaj Marko 12:41–44.) Neka onemogla sestra je v domu za ostarele. Toda vrata dejavnosti so zanjo vseeno odprta! Zdravnik jo je nekoč vprašal, kaj neki počne, ko ima toliko časa. Sama se takole spominja: »Povedala sem mu, da mi časa vedno primanjkuje. Ni mogel doumeti. Pojasnila sem mu, da zato, ker so moji dnevi napolnjeni z dejavnostmi, ki me navdajajo z zadovoljstvom. Jaz nisem osamljena, toda iščem takšne, ki so osamljeni, in jim skušam povedati, kaj je Bog pripravil za človeštvo.« Svojo pripoved je takole sklenila: »Od človeka pri skoraj osemdesetih že ne morete več kdove kaj pričakovati. Zato molite zame, da bom lahko še mnoge pripeljala k Jehovu.«

Ali ste pred upokojitvijo? Morda vas zelo mika, da bi stopili skozi vrata lagodnega življenja, toda to niso vrata, ki bi vam odprla pot k duhovnim blagoslovom. Razmislite v molitvi o svojih okoliščinah. Morda pa vendarle lahko stopite skozi vrata, ki vam bodo odprla pot k večji dejavnosti v Jehovovi službi.

[Sliki na strani 25]

Upokojitev vas lahko popelje v povečano oznanjevalsko dejavnost