Nepomemben obred?

KATOLIČANI že stoletja opravljajo zakrament spovedi. Kljub temu je to za mnoge prazna rutina. Bob, ravnatelj srednje šole, pravi o svoji mladosti takole: »Bil sem najstnik in celo tedaj tega nisem jemal resno.« Zakaj ne? Za njega je spoved postala nepomemben obred. Takole pojasni: »Spoved je bila nekaj takega, kot da cariniku na letališču prineseš vso svojo prtljago, polno grehov. Vpraša te za tvoje grehe in te potem, ko plačaš carino za luksuzne predmete, kupljene v tujini, spusti skozi.«

Podobno je tudi Frank Wessling, kot poroča U.S. Catholic, opisal spoved kot »izredno poenostavljen postopen vodnik od izbrisanja navadnih grehov z na pamet naučeno molitvijo za odpuščanje do obrednega dejanja simbolične pokore«. Wesslingov sklep? »Prepričan sem, da spoved koristi duši,« pravi. »Toda tako kot jo opravljajo katoličani, je sporna.«

Biblija predstavlja spoved popolnoma drugače. Najpomembnejša je spoved Bogu. (Psalm 32:1-5) Krščanski učenec Jakob je zapisal: »Je li kdo bolan med vami, naj pokliče k sebi starejšine cerkve, in molijo naj nad njim ter ga mazilijo z oljem v imenu Gospodovem [Jehovovem, NW]. Izpovedujte torej drug drugemu grehe in molite drug za drugega, da ozdravite.« (Jakob 5:14, 16)

Kristjan, obremenjen z grehom, lahko pokliče občinske nadzornike, ki lahko osebno in praktično svetujejo iz Biblije, da bi prestopniku pomagali zapustiti grešno pot. Nadzorniki lahko primerno spodbudijo s tem, ko preverjajo napredek duhovno bolehnega. Kako drugače od formalističnega obreda spovedovanja, ki ga opravljajo cerkve danes! Skesani grešniki, okrepljeni z osebno pomočjo občinskih starešin, lahko občutijo podobno olajšanje kot David, ki ga je v psalmu izrazil takole: »Greh svoj sem ti razodel in krivice svoje nisem prikril; dejal sem: Izpovedam se prestopkov svojih GOSPODU [Jehovu, NW]. In ti si odpustil krivdo mojega greha.« (Psalm 32:5)