,O, da bi bili vsi takšni, kot so bili oni!‘

To si je zaželel novinar luksemburškega časopisa Letzebuerger Journal. O kom je govoril?

Odšel je na Poljsko, se tam udeležil praznovanja 50. obletnice osvoboditve Auschwitza in opazil, da ene skupine ljudi, ki je tam močno trpela, niso nikoli omenili. V svojem članku, 2. februarja 1995, je razkril njihovo identiteto: bili so Jehovove priče. O njih piše: »Niti najstrožji pripor, niti koncentracijsko taborišče, niti grožnja pred bednim umiranjem v izstradalnih barakah ali pod sekiro ali giljotino jih ni mogla prisiliti, da bi se odpovedali svoji veri.« Nadaljeval je: »Jehovove priče so ob odhodu v smrt pokazali pogum, ki so ga občudovali celo brutalni esesovski stražarji.«

Jehovove priče si niso želeli mučeništva. Tisoči so, kot kristjani v prvem stoletju, raje izbrali smrt, kakor da bi zatajili krščanska načela. Zaradi takšne vere so v mračnih dneh tretjega rajha izrazito izstopali.

Časnikar je sklenil: »O, da bi vsi bili takšni, kot so bili Jehovove priče!« Če bi, potem druge svetovne vojne nikoli ne bi bilo.