Pomoč nedolžnim žrtvam

EDEN najgnusnejših zločinov, kar jih je kdaj zagrešil človek, je obredno darovanje otrok. Nekateri kar ne morejo verjeti, da se je kaj tako ostudnega sploh lahko zgodilo. Pa vendar so to značilnost feničanskega čaščenja potrdile številne najdbe.

Otroke iz plemiških družin so žrtvovali na ognju bogovom, kot sta Tanit in Baal-hamon. V Kartagini pa so te mlade žrtve zažgali v dar bronastemu Kronosovemu kipu. In kot pove Diodor Sicilski, zgodovinar iz prvega stoletja pr. n. š., se otrokovi sorodniki še jokati niso smeli. Baje so verovali, da solze žalosti lahko zmanjšajo vrednost žrtve.

Podoben obred so nekaj časa opravljali tudi v staroveškem Tofetu blizu Jeruzalema. Tu so častilci, da ne bi slišali vpitja otrok, ki so jih vrgli v ognjeno Molohovo naročje, plesali in udarjali na tamburine. (Jeremija 7:31)

Jehova je silno jezen na vse, ki si tako brezsrčno mašijo ušesa pred stiskami drugih. (Primerjaj Pregovori 21:13.) Jehova, Bog, ki je sočuten do otrok, bo ob ‚vstajenju pravičnih in nepravičnih‘ prav gotovo obudil tudi te nedolžne žrtve. (Dejanja 24:15; 2. Mojzesova 22:22-24)